Slovenija je še socialna. Do kdaj?

V minulih tednih smo se še enkrat več naposlušali, kako bo tisoč evrov čiste minimalne plače uničilo gospodarstvo. Da ga bo uničila plača, ki nudi preživetje le z varčevanjem in s katero se Slovenija po standardu kupne moči uvršča v drugo polovico tistih držav EU, ki tako plačo imajo. Kaj hudiča megli sive celice menedžerjem in njihovim zastopnikom, da ne vidijo, da so plače motivacija, nove ideje, višja produktivnost ...? Kaj je narobe z znanjem ali moralo vrhunsko plačanih, da ne zmorejo zaposlenih povesti proti temu?

Dejstvo je, da bo nekaj podjetij in obrtnikov, na robu ne samo zaradi plač in obdavčitev, propadlo. Še drugo dejstvo: plače so z davki preobremenjene! Zamegljenim nesrečnežem z nad osem tisoč bruto evri mesečne plače zgolj z dohodnino poberejo polovico, tistim na dnu nekaj deset evrov. V tej lažni nepravičnosti za bogate je v minulih štirih letih nadgrajen socialni sistem v malenkost večjo podporo ranljivim megalomanski dosežek. S slabimi 25 odstotki bruto družbenega proizvoda (BDP) za vse socialne sisteme se Slovenija uvršča na 12. mesto med državami Evropske unije (EU) oziroma pod povprečnih 28 odstotkov BDP za socialo na ravni EU.

Del upokojencev je pravkar dobil z reformo zastavljene višje pokojnine. Največ je s skokom z dobrih 400 na 610 evrov pridobil del invalidskih upokojencev. Ne gre za pokojnine, s katerimi bi lahko živeli, a je rast korak v pravo smer. Tako kot je reforma, s katero bo Slovenija še lahko vzdrževala porabo za pokojnine pri desetih ali enajstih odstotkih BDP. Še bolj kot naša država demografsko postarana Italija zanje že nekaj let odšteva težje vzdržnih 15 odstotkov BDP in celo prebivalstveno mlajša Avstrija dobrih 14 odstotkov. Poskus referendumskega upora manjšemu povišanju upokojitvene starosti ob dejstvu, da se Slovenci upokojujejo najmlajši v Evropi, so državljani z nepodpisom pobude modro zavrnili.

Slabih 20.000 varovancev domov starejših se veseli nižjih cen. Če upoštevamo odvzem dodatka za pomoč in postrežbo, so v najvišjih ravneh oskrbe položnice tudi več kot 500 evrov nižje. Vsa oskrba bo plačana iz prispevka, katerega uvedbo bogati in njihovi politični zlizanci nikoli ne pozabijo omeniti kot pretiranega davčnega obremenjevanja. Res je, da so položnice za plačilo prispevka, ki jih te dni dobivajo ljudje brez prihodkov, neumnost. Lajna je, da smo dolgotrajno oskrbo dobili po treh desetletjih besedičenja in da je soroden zakon pripravila že predhodna Janševa vlada. Kakopak brez financiranja oziroma z viri iz proračuna in celo fantomskega demografskega sklada. Dobršen del oskrbe zaradi pomanjkanja kadrov in tudi prenizkega prispevka visi v zraku. Majav kot je, bo ob zasuku vlade v desno najprej padel v vodo. Tudi v papirjih začrtana gradnja stanovanj bo bržčas obležala v njih. Tako kot je vseh 30 let po nori Jazbinškovi razprodaji družbenih stanovanj v prvi vladi.

Desni politiki napovedujejo nižanje davčnih obremenitev plač v prvih sto dneh po volitvah. Tako kot so to z dohodninsko reformo naredili v prejšnjem mandatu. Imajo prav, ko pripovedujejo, da bi se z njeno ohranitvijo minimalne plače že povzpele čez tisoč evrov. Sočasno ne povedo, da je šla njihova reforma z več tisoč evrskimi prihranki predvsem v prid bogatim. Bog ne daj, da bi v aktualni predvolilni noriji povedali, s čim bodo takojšnje nižanje davkov iz plač nadomestili, da bodo javni, tudi socialni sistemi obstali. Niti malo jih ni sram, ko očitajo obremenitev plač s pogoltnim, zavarovalnicam odvzetim dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem. Pa kaj potem, če minimalno plačani zanj odrinejo skoraj štiri odstotke mesečnega prihodka, bogataši pa nekaj promilov?

Slovenija z vsemi davki “napolni” 39 odstotkov BDP, Avstrija denimo 44, Italija 43 odstotkov. Slovenija je na 12. mestu poravnana s Hrvaško. Ker tudi Slovenci slednji pridno plačujejo nepremičninski davek, prej davek na počitniške hiše. Slovenija ima res peto z davki najbolj obremenjeno plačo, a je povsem na dnu s premoženjskimi davki in davki od kapitala. Prav pri slednjih ima vik in krik presitih mejo, čez katero ne pustijo za nobeno ceno. Opekle so se vse vlade, tudi aktualna.

Srh zbujajoče jasno je prvak obrtnikov Blaž Cvar povedal, naj oni, domnevno vlada, govorijo svoje, “mi bomo pa svoje”. In govorijo oziroma uspevajo za svoje, že tja od pokojnega Janeza Drnovška naprej. Odmika se obzorje, na katerem bi ugledali gospodarstvenike, politike, združenja ..., ki bi namesto zavračanja, zavajanja, kreganja, preskromnega znanja in prebohotnega populizma zmogli pogovor in dogovor ne v prid svojim, ampak Sloveniji. Čast izjemam!

Seveda ne mislimo, naj bi zgolj govorili, pač pa delali. Odgovorno in etično za vseh dva milijona in nekaj duš, na srečo še vse mogočih narodnosti in barv. Z zavedanjem, da sta solidarnost in socialna trdnost temelja prihodnosti. Temelja obrambe Slovenije, če hočete, ko smo že ravno pred megalomanskim povečanjem izdatkov za oboroževanje in pred ... Vojno smo hoteli napisati, a moramo ostati optimistični! •