Slovenci so Človek - Človeku!

Solidarnost je kultura! Je sistem, ki ga Slovenci še imajo in ga v socialni državi z dobrodelnostjo aktivno živijo. Starejši pomnijo, kako so se nekaj ur po večernih potresnih sunkih in skoraj tisoč žrtvah v Furlaniji in ruševinah v Breginjskem kotu, bliskovito organizirali vsi - od humanitarcev, gasilcev, tabornikov ... do arhitektov in gradbincev, ki so imeli kaj ponuditi v pomoč. Šolo solidarnosti so že prej izdelali v Skopju in na Kozjanskem. Mlajši pomnijo združitev Slovencev v pomoč po poplavah leta 2023 in v še in še sorodnih akcijah po nesrečah. Solidarnost, ki je vgrajena in krasi vitalne sisteme, je ta hip pod največjim vprašajem. Z njim je ogrožena dobrodelnost.

Skupščina Združenih narodov je Skopje upravičeno razglasila za mesto solidarnosti. Človek - Človeku, geslo obnove hudo zaostalega in razrušenega Kozjanskega in le dve leti kasneje Posočja, je iz večine jugoslovanskih (in slovenskih) ust prehajalo v prakso. Ponosno je zvenelo še leta in leta pozneje, ko so obnove ubrale tudi marsikakšno neprimerno stranpot. Solidarnost, ki je bila v davnem, ne bodi ga treba socialnem, pardon socialističnem, sistemu vtisnjena v gene, niti v samostojni Sloveniji še ni padla na izpitu. Pravzaprav na izpitu ni padla dobrodelnost Slovencev, ki, kot v podobnih urejenih državah, izhaja iz klenega solidarnostnega sistema.

V Sloveniji naj bi v prihodnjih mesecih osrednji socialni sistem temeljito prečistili in iz njega zmetali tako imenovane lenuhe. V javnem zdravstvu, najbolj solidarno plačanem sistemu, je veliko narobe. Bolj narobe bo le, če bodo uspeli bogatunom dolžni desni politiki oprostiti večji del prispevka zanj in jim ob tem še postreči z zasebnimi zdravstvenimi uslugami, že davno nedosegljivimi za večino slabše plačanih Slovencev.

Res je, da ima veliko držav uveljavljeno, ponesrečeno imenovano, socialno kapico. A prav nobena od njih nima dveh tretjin zaposlenih z manj kot povprečno plačo. V Sloveniji ta znaša 2600 evrov bruto. Do nekajkrat višje plače imajo zaradi višje dodane vrednosti v gospodarstvu. V teh državah menedžerji do višje produktivnosti, skupaj z delavci, zmorejo in znajo. To za evre, nepremičnine in ostalo šaro goltajoče slovenske menedžerje in vsemogoče domače in tujerodne lastnike, ne moremo zapisati. So izjeme in njim vsa čast! Kakopak nobena država s tovrstno kapo nima blebetačev, ki bi zaradi pokrivala, očitno čez možgane in oči, tako kot naši, pričakovali nerealno. Denimo več tujih naložb ali celo večji magnetizem za Slovence na delu v tujini in domače inženirje, svetlobna leta oddaljene od 7500 evrske plače, ki naj bi jo pokrivalo zabetoniralo pred socialnimi prispevki.

Tudi z muko rojena dolgotrajna oskrba je solidarnostni sistem. Nesporno drži, da je uvedena z goro pomanjkljivosti in še bolj to, da je odhajajoči odgovorni minister nesposoben. Uzakonjena ukinitev ministrstva za solidarno prihodnost zato ni presenetila. Sočasno je ukinjanje solidarne pridnosti kot take nepojmljivo sredi svetovno kriznega časa.

Intervencijsko uvajanje edine solidarnosti z bogatuni ni vredna dobrodelnih Slovencev. Nižji, petodstotni DDV tudi za bogate in nižanje najemnin z drugimi nedorečenostmi so pesek v oči. Čista groza je prisilno upokojevanje pod krinko sočasnega plačanega dela in pokojnin, z njo razgradnja najboljše reforme in izguba evropskega denarja. A vse to so volilci NSi, od katere predlagane neumnosti izvirajo, vedeli pred volilnim 22. marcem. Raziskava Fakultete za družbene vede je potrdila, da so prav volilci te politične stranke najbolj naklonjeni neenakosti.

Člani stranke, za katero se zdi, da v imenu ponesrečeno nosi socialno, demokracijo in še Slovenijo za nameček, so neenakosti manj naklonjeni. Njeni politiki bodo morali potegniti zavoro pretečemu ponižanju večine Slovencev. Če je ne bodo, bo ta večina trpela. In trpela bo dobrodelnost.

Mednarodna Fundacija za dobrodelnost CAF Slovence z indeksom dobrodelnosti uvršča na 69. mesto med 143 merjenimi državami in na deveto mesto v EU. Na videz nič posebnega, a le na račun slabega odnosa do tujcev. Z darovanjem denarja in prostovoljstvom so Slovenci tik pod svetovnim vrhom.

Vse - od pomoči Skopju, Posočju, pogorelim, obolelim in še in še, so od nemoralnih politikov poteptana spričevala solidarnosti. Človek - Človeku je upanje za Slovenijo, ki je po tretjinah razdeljena na tiste, ki se jim žvižga, one, ki bi levo, in tretjino, ki se je napotila v neintervencijske nesolidarne grobosti. Zato proti njim že loščijo kolesa in sindikalisti brusijo kose. Ker kolesarji in sindikati ne bodo zadoščali, je upati, da Slovenci tretjinske države ne bodo dopustili, da jim onemogočijo zgledno dobrodelnost. Da kljub temu da so tako Slovenijo izvolili, ne bodo dopustili razkroja solidarnostnih sistemov, ki dobrodelnost ob genih omogočajo. Da ne bodo križem rok spremljali padca iz trenutne socialno urejene Slovenije in zato enega najnižjih deležev revščini izpostavljenih državljanov med gospodarsko sicer bolj razvitimi državami v Evropi. •