Slofest, da bo Trst bolj slovenski
Odločili so se, da bodo sredi Trsta priredili slovenski praznik. Kar ni lahko. Zdi se namreč, da mnogi tržaški Slovenci neradi hodijo v mesto. A težava je tudi v tem, da je Trst še vedno Trst. Čeprav se je v njem razpoloženje do Slovencev spremenilo, slovenščina še vedno ni povsem sprejeta.
Dokaz smo dobili prejšnji mesec. Zaradi novega deželnega zakona, ki občine sili k povezovanju, so se v Trstu sestali župani šestih občin. Začeli so pisati statut novonastajajoče medobčinske zveze. Županja Zgonika Monika Hrovatin, župan Doline Sandy Klun, župan občine Devin-Nabrežina Vladimir Kukanja in župan Repentabra Marko Pisani so se strinjali, da mora biti besedilo v dveh jezikih - slovenščini in italijanščini. Dvojezičen bi moral biti tudi naziv zveze občin. A kar hitro se je začelo zatikati.
Slovenščina na obroke
Župan Občine Trst Roberto Cosolini se je obotavljal. Načeloma je podpiral zahtevo slovenskih kolegov, a istočasno ga je skrbelo, kaj bodo rekli v tržaškem občinskem svetu. Tam je namreč marsikdo tako na levici kot na desnici prepričan, da slovenščina ne more ali ne sme imeti enake veljave kot italijanščina. Zato so župani s politično in birokratsko akrobacijo dosegli kompromis.
Če hočeš razumeti, kaj so sklenili, potrebuješ toliko časa, da se medtem lahko celo pojavi Godot. Župani so se sporazumeli, da bo naziv zveze občin dvojezičen, ne pa tudi statut. Oziroma: dvojezičen statut bo veljal samo na območju tistih občin, kjer si večina želi tudi slovensko različico. Ali povedano drugače: zveza šestih občin se bo imenovala Unione territoriale intercomunale giuliana - Julijska medobčinska teritorialna unija. Njen statut je napisan v italijanščini, a v Zgoniku, Devin-Nabrežini, Repentabru in Dolini bodo na zahtevo občinskih svetov lahko dobili še slovenski prevod. To je, kot če bi švicarsko ustavo napisali samo v nemščini in določili, da bo francoski prevod dovoljen samo v francoskih kantonih. Bog ne daj, da bi se v Trstu pojavil kak uraden dvojezičen statut.
Kako je v Trstu nekaterim nerodno zaradi slovenščine, so konec avgusta spoznali tudi na strmem pobočju med Trstom in Opčinami. Prebivalci dveh tamkajšnjih zaselkov Lajnarji in Piščanci so sklenili, da bodo trg z Marijino kapelico poimenovali po slovenskem duhovniku Stanku Zorku, ki je tam služboval kar pol stoletja. Želeli so postaviti dvojezično tablo z napisom Largo Trg Stanko Zorko. A po mučnih pogajanjih z Občino Trst se je izkazalo, da to ni mogoče, in sicer zaradi sklepa Paritetnega odbora, ki dvojezičnost dopušča le na Krasu, ne pa tudi v mestnih in predmestnih predelih.
Zato so pri Lajnarjih in Piščancih dobili rešitev v sili. Slovensko društvo Rojanski Marijin dom je na lastne stroške naročilo dvojezično tablo in jo postavilo med kapelico in enojezični napis Largo Stanislav Zorko.
In vendar ...
Kljub tem pripetljajem ni mogoče zanikati, da se je v tretjem tisočletju odnos do Slovencev vendarle spremenil. Občina Trst je pred leti začela izdajati dvojezične osebne izkaznice, Boris Pahor je dobil posebno občinsko priznanje in njegovo delo Nekropola so uprizorili v Verdijevem gledališču. Tržaški župan se je udeležil spominskih prireditev v spomin na slovenske žrtve fašističnega zatiranja.
Simbolnih dejanj, ki krepijo slovenske-odnose, pa je bilo veliko. Še najbolj je odmevalo srečanje predsednikov treh držav. Slovenec Danilo Türk, Hrvat Ivo Josipović in Italijan Giorgio Napolitano so pred koncertom miru na Trgu Unità skupaj položili vence pred Narodni dom in k spomeniku istrskim in dalmatinskim pribežnikom.
Vse to dokazuje, da se je ozračje vendarle izboljšalo. Na valu teh obetavnih premikov si je tržaški odbor Zveze slovenskih kulturnih društev (ZSKD) zaželel, da bi navzočnost Slovencev v Trstu postala še bolj opazna. Skupinica odbornikov si je zamislila, da bi lahko kar na tržaških ulicah priredili večdnevni praznik, med katerim bi se slovenske organizacije v Italiji predstavile Trstu. Od začetne zamisli se je rodila prireditev Slofest, ki so jo prvič priredili pred dvema letoma.
“Do sedaj smo Italijanom samo naštevali, kar imamo,” je ob zaključku prvega Slofesta povedala predsednica tržaškega odbora ZSKD Živka Persič. “Z golim naštevanjem smo bili dolgočasni in nismo povedali bogve kaj ... Mi pa smo si rekli: dovolj z naštevanjem, dajmo raje pokazati svoj potencial. Nekateri so nam rekli, da se bomo s tem osmešili. Mi pa smo verjeli, da imamo ogromen potencial in da lahko veliko pokažemo.”
Kdor se je pred dvema letoma sprehodil od Kanala do Borznega trga, je opazil polno stojnic. Na njih so slovenske organizacije ponujale informativno gradivo. Prireditelji Slofesta so postavili tudi plakate s fotografijami slovenskih književnikov v Italiji. V šotoru na Borznem trgu so odmevale razne glasbene in gledališke prireditve, slovenski pevski zbori pa so zapeli na Hortisovem trgu v starem delu Trsta. Dogajalo se je še marsikaj.
V zavesti ni več Trsta
Letos se bo zgodba ponovila. Druga izvedba Slofesta se uradno začne danes, v prejšnjih dneh pa pa se je odvijalo nekaj spremnih dogodkov. Odmevala sta predvsem sredina predstavitev monografije o Albertu Sirku na četrtem pomolu in srečanje Društva slovenskih pisateljev v Tržaškem knjižnem središču.
Slofest se bo zaključil v nedeljo. Program prireditev je obširen in zajema gledališko predstavo Kako postati Slovenec v 50 minutah, več glasbenih koncertov, posvet o psihiatriji z Renato Salecl in Pierangelom Di Vittoriom, okroglo mizo o slovenski književnosti, voden ogled po slovenskem Trstu, igrivi tečaj slovenščine, literarne aperitive, posvet ob 70-letnici Primorskega dnevnika in proslavo ob 70-letnici Radia Trst in 20-letnici slovenske televizije v Italiji.
Kaj je potemtakem Slofest? “To je praznik, s katerim Slovenci v Italiji pokažemo današnjo sliko slovenske narodne skupnosti,” pravi član tržaškega odbora Zveze slovenskih kulturnih društev Martin Lissiach.
Pred dvema letoma je prebral pripombo v Primorskih novicah, da so na Slofestu ponudili predvsem ljubiteljske kulturne prireditve in bolj malo “urbanih” dogodkov. Letos bo drugače, pravi, saj so v program vključeni tudi večeri za mlade, koncerti, nastop didžejev, filmska srečanja, in še masikaj.
Kakorkoli, dodaja Lissiach, ta praznik ni namenjen samo Italijanom. Slovenci ga namenjajo tudi sebi.
“Veliko Slovencev se je iz mesta preselilo na Kras. Tam se zapiramo v svoje kulturne domove. Stika s Trstom ne gojimo. Mislim, da smo v svoji zavesti izgubili središče mesta,” razlaga Lissiach.
Da je Trst tudi slovenski, potemtakem večkrat spregledajo tako Italijani kot Slovenci. Odborniki Zveze slovenskih kulturnih društev si zato želijo, da ne bi bilo več tako.
Načrt je ambiciozen. Vanj so vključili 30 prostovoljcev. Na raznih prireditvah bo nastopila armada ljudi. Seznam nastopajočih zaobjema 30 pevskih zborov, več glasbenikov, literarne kritike, prevajalce, filozofe, novinarje, raziskovalce, kulturne delavce ... Toliko ljudi bo sodelovalo pri Slofestu, da si Martin Lissiach ne zna predstavljati točnega števila.
A cilj Slofesta je jasen: narediti Trst spet malo slovenski.
PETER VERČ
