Slabovidna Sonja Jež si tudi v svetu temine vsak dan znova ustvarja barvito življenje

Na vratih stanovanja v Mirnu, kamor nas po ozkih in strmih stopnicah pospremi Sonja Jež, nas pričakata mačji kosmatinki Selma in Ajšna. Ob prostih dopoldnevih, ko je Sonjin partner v službi, ona pa ne hiti na plesne vaje ali v delavnice, sta njeni predani družabnici in sodelavki, ki budno spremljata, kaj nastaja pod čopičem ali na računalniškem zaslonu. Iz udobnega mačjega predenja pa ju gotovo prebudi zvok orientalske glasbe, se zasmeje gostiteljica, ki kljub slabovidnosti nikoli ne reče tega pa ne morem, ampak ja, itak, to moram narediti. “Sicer me to včasih tepe in potem se moram ustaviti, a na stvari vedno poskušam gledati s pozitivne strani. Ovire si namreč postavljamo sami. Imam privilegij, da lahko razmišljam zunaj okvirov in lahko delam, kar mi je všeč. Še dobro, da sem šla mlada v penzijo, da se lahko ukvarjam s stvarmi, za katere prej ni bilo časa,” dodaja v smehu.