Skrivnostni mir na vrhu hriba
Tabor na Vrheh je majhna, skromna vasica. Prav nič bahava, čeprav bi to lahko bila, tako zaradi izjemno dolge in bogate zgodovine, ki sega že v čas gradišč, kot tudi zaradi prekrasnih razgledov na vse strani neba.
TABOR >Vrhe so začuda skrito in malo znano pogorje med Krasom in Vipavsko dolino, blizu vsem, a hkrati varno oddaljene od vseh z dolino Raše na jugu in vzhodu, Vipave na severu in Branice na zahodu. Ujete v svoj čas in svoje življenje, drugačne od dolin ob njej in od Krasa, ki se kot na dlani odpira na eni strani, in od pobočja Nanosa, ki ga samo od tod ne gledamo navzgor, temveč naravnost.
Iz katere koli smeri se pripeljemo na Vrhe - iz Dolenje vasi, Štorij, Mahničev, Štanjela ali Orehovice -, povsod se nanje vzpenjamo počasi, po ovinkih. A se splača. Razgled je za vsakim ovinkom drugačen, za vsakim čudovit. In ko pridemo na vrh, se splača še en ovinkast vzpon, v Tabor. Majhna vas, le nekaj hiš ima, skromno počiva na vrhu 605 metrov visokega hriba. Da je ta točka nekaj posebnega, je jasno vsakomur, ki ga ozka pot spiralno pripelje najprej med kamnite hiše, nato pred mogočno cerkev in ostanke nekoč še mogočnejšega protiturškega tabora.
A zgodovina poselitve te posebne točke se ni začela šele malo pred vdori Turkov, temveč že davno prej, v 10. do 12. stoletju pred našim štetjem. Dvesto do tristo let kasneje so naselbino obdali z obzidjem, redili govedo in drobnico, so po najdbah ugotovili arheologi. In ta bogata zgodovina je, poleg izjemne lege, tisto, zaradi česar obiskovalec tu postane dlje, kot je nameraval.
