Skrajnosti v vzponu, sredina v krču

Semaforska koalicija (rdeči socialdemokrati, rumeni liberalci in zeleni) pod vodstvom socialdemokrata Scholza pričakovanj o izboljšanju življenjskega standarda ni upravičila, poleg tega pa je s prepirljivostjo izkazala slabosti parlamentarne demokracije: drobnjakarsko politikantstvo, zamere in potenciranje političnih razlik. To ukvarjanje samega s seboj so volilci krepko kaznovali, saj so dosedanjemu vladnemu trojčku namenili zgolj 205 od 630 parlamentarnih sedežev, kar ni niti tretjina.

Nemčija pa seveda ni samo še ena od 27 članic EU, temveč je po vseh merilih največja, najmočnejša in gospodarska lokomotiva stare celine. Dogajanje v njej pa je za nas še toliko pomembnejše, saj je za slovenska podjetja največje tržišče, tako da se tamkajšnje težave kmalu poznajo v našem gospodarstvu. Skratka: nemška politika kaže tudi na trende v drugih državah.

Evropejce je lahko z razlogom strah, saj tradicionalna politična elita ne premore moči, znanja, volje, da bi zadeve premaknila. Pri levi sredini gre za vsebinsko izpraznjenost in pomanjkanje konceptov, desna sredina pa prevzema ideje, ki jih je promovirala radikalna desnica.

Tako je glede na rezultat edina realna opcija pri vzpostavljanju nove nemške vlade zveza med krščanskimi demokrati (CDU/CSU) in socialdemokrati (SPD), kar je Nemčija doživela že večkrat. A je tokrat politična moč konzervativcev dvakrat večja od SPD, kar pomeni, da bo naslednik Scholza moral popustiti veliko bolj, kot je napovedoval v predvolilni kampanji. Da bi se vladni koaliciji pridružili še Zeleni, je manj verjetno, saj bi z mandatarjem Friedrichom Merzom težko našli skupni jezik glede zelenega prehoda in trajnostne politike. In prav v tem je največja zanka, v katero se lahko ujamejo demokratične stranke: če bodo preveč trmoglavile z uveljavljanjem svojih stališč, pogajanja lahko celo propadejo in se v igro vrne ksenofobna in rasistična Alternativa za Nemčijo, kot se je lani zgodilo v Avstriji s svobodnjaki. Druga past pa je, da bi v vlado vstopili tudi Zeleni, in če bi bila takšna vlada spet neuspešna, bi na naslednjih volitvah pridobivala opozicija, to pa sta obe skrajni stranki, tako z desne kot z leve. Ob tem scenariju zlovešča napoved skrajne desničarke Alice Weidel, da bodo na naslednjih volitvah oni na prvem mestu, sploh ni tako nemogoča.

Ne smemo pozabiti, da je bila na tokratnih volitvah udeležba najvišja po združitvi Nemčij, v nekaterih mestih celo neverjetnih 90 odstotkov. To daje predstavnikom ljudstva, tudi skrajnežem vseh vrst in barv, veliko legitimnost. Očitno so se na volišča podali tudi tisti, ki se volitev običajno ne udeležujejo, mladi volilci pa so večinoma glasovali prav za AfD in Levico, torej obe skrajnosti.

Evropejce je lahko z razlogom strah, saj tradicionalna politična elita očitno ne premore moči, znanja, volje, da bi zadeve premaknila. Pri levi sredini gre za vsebinsko izpraznjenost in pomanjkanje konceptov, s katerimi bi lahko prepričali svojo tradicionalno bazo. Tako se zatekajo k obrobnim temam in se zadovoljujejo s prisotnostjo v oblastnih strukturah, češ, bolje da vladamo mi kot pa skrajna desnica ali neoliberalci. Skupinam, ki služijo na novih platformah dela, se niso uspeli približati. Videz je, da je za precej političnih skupin po Evropi glavni politični program “preprečimo pohod fašistov na oblast”. To seveda deluje na prvo ali drugo žogo, na daljši rok pa ne.

Desna sredina je sicer zadržala prodemokratično in liberalno držo, a je v svojih bistvenih postavkah prevzela ideje, ki jih je promovirala radikalna desnica: zaostrovanje migrantske zakonodaje, nižanje davkov, zaviranje zelenega prehoda, torej priklanjanje velekapitalu. Gre za odmik od politike Angele Merkel in pravzaprav za odziv na zahteve javnosti, ki se ne počuti več varno in za svoje slabše ekonomsko stanje krivi stroške za migrante in financiranje zelenega prehoda.

Resnici na ljubo je potrebno dodati, da so evropski volilci zelo zahtevni. Dosežene cone udobja ne bi nihče zapustil, pričakovanja, to velja tudi za Slovence, so velika, saj ljudje zahtevajo nenehno gospodarsko rast, višje plače, več socialnih pravic, izboljšanje življenjskega standarda ne glede na ustvarjene prihodke. Že zaradi okoljskih omejitev in zaostrenih globalnih tržnih razmer to ni več samoumevno, kot se nam je zdelo pred desetletji. Politiki tradicionalnih strank, ki tudi sami koketirajo s populizmom, pa “nimajo jajc”, da bi javnosti povedali, da življenjski standard v naslednjih letih ne bo rasel. Raje tako kot populisti “sadijo rožice”, posledica pa je razočaranje nad vladami. Volilci so denimo v Italiji oblast predali Berlusconijevim konzervativcem, nato levi sredini, pa protestnemu Gibanju 5 zvezd in raznim koalicijam, po razočaranjih pa so se odločili še za Giorgio Meloni z njenimi neofašisti. Podobno je na Nizozemskem, v Franciji, Avstriji in še drugod.

Vprašanje je sicer, ali za ohranjanje evropskega načina življenja, torej svobode, pravne države, spoštovanja človekovih pravic, preti večja nevarnost od omenjenih notranjih dejavnikov ali od zunanjih. Evropska politična elita nima odgovorov na spreminjajoča se razmerja v mednarodnih odnosih. Še vedno ne ve(mo), kako se zoperstaviti vojaški agresiji vzhodne sosede in (zaenkrat še zgolj) verbalni agresivnosti prvega moža ZDA. Na tej točki sta notranja in zunanja politika Evropske unije prepleteni in vzročno povezani. In prav to je še en razlog, da sredinske stranke le najdejo skupne imenovalce in zaščitijo pridobitve zahodnoevropske civilizacije pred poskusi za njihovo ukinitev.