Skoraj trimetrski piranski lisjak

Morski psi so me začeli zanimati že v zgodnjih najstniških letih. Ker sem mladost preživel v Izoli, takrat izrazito ribiškem mestu, smo otroci redno spremljali, kaj so ribiči ujeli. Zanimive ulove, kot so tune, morski psi in druge večje živali, so dežurni fotografi redno dokumentirali in o njih so poročali novinarji. Zato mi zveni paradoksalno, da v današnjem času skorajda svetlobne hitrosti širjenja novic, o ulovu na primer morskih psov, le redko beremo. Če bi nekdo na podlagi časopisnih prispevkov naredil analizo pojavljanja večjih morskih psov v slovenski luži Jadrana, bi gotovo zaključil, da je tega manj, kot je bilo pred časom. To bi bil seveda napačen zaključek, saj o mnogih primerih redkih in nenavadnih morskih psov in drugih hrustančnic ni bilo zapisov (razen seveda v Primorskih novicah, kjer sem poročal v okviru te kolumne). Tako na primer v medijih ni bilo zapisov o pojavljanju redkih vrst kot sta redki globinski vrsti sedmeroškrgar (Heptranchias perlo) in šesteroškrgar (Hexanchus griseus). Tu in tam bi našli maloštevilne zapise o sivem morskem psu (Carcharhinus plumbeus), morskem psu orjaku (Cetorhinus maximus) in navadni morski lisici (Alopias vulpinus), a bistveno manj, kot jih je bilo dejansko opaženih ali ujetih. Ko sem kot študent v domoznanskem oddelku koprske knjižnice iskal morebitne novice o morskih psih v zadnjih sto letih, je bilo teh zapisov veliko, saj so o tem dežurni kronisti svojega časa redno poročali. Če hočeš biti danes na tekočem, moraš redno spremljati socialna omrežja, vendar mnogih primerov morskih psov, ki smo jih imeli priložnost opazovati v našem morju, kljub vsemu tam niso zabeležili.