Sizif sprašuje: “Kaj nam fali?!”

Tudi večni optimisti imajo solze na sporedu, v skladbi Dež je za novo leto poje Urša Mihevc iz zasedbe Fed Horses. Upajmo, da bodo tem navideznim optimistom nekoč le zdrsele solze po licu. Saj ne, da bi jim privoščili slabo, le tresk ob realna tla jim ne bi škodil. Kakorkoli, čeravno smo v leto 2025 vstopili brez dežja, obeti niso zares optimistični. Američani bodo prihodnji teden v ovalno pisarno spustili Donalda Trumpa, ki mu božično obdarovanje z nogavicami ni več pogodu in bo zato svojega šefa Elona Muska obdaril kar z Grenlandijo, Panamo in Kanado. Medtem Izrael v Gazi še kar bombardira šole in bolnišnice, Vladimir Putin nadaljuje svojo “posebno operacijo” in vztrajno krha evropsko-ameriške vezi, v sosednji Italiji pa Giorgia Meloni uresničuje svoje otroške sanje in šolarje vozi na ekskurzije v Bazovico, kot da bi to bil Disneyland fašizma.

V letu 2024 je bilo veliko kreganja. Še med pregovorno mirnimi olimpijskimi igrami se je vnela križarska vojna. Spomnimo se samo domnevnega žaljenja krščanske vere in Imane Khelif, alžirske boksarke, ki jo je predvsem konservativni del populacije celo poletje vlačil po zobeh.

Če so naši največji problemi instagram objave Tine Gaber in obrnjene toponimske table v Kopru, potem smo še vedno na boljši strani pekla.

Ja, svet je tudi lansko leto šel po slabem. Toda vprašajmo se, če je to nekaj novega? Da je šel svet po slabem, je v minulih letih postala že mantra. In ne, ni se začelo z epidemijo covida-19. Ponavljati, da vse gre samo na slabše, počasi postaja absurdno. Negativizem prihaja v valovih, ki jih sprožajo epidemije, vojne in naravne katastrofe. Je kot tleča žerjavica, ki se ob najmanjšem pišu lahko razplamti v požar.

Slavoj Žižek bi se verjetno strinjal, da je negativizem nekaj, kar mora obstajati, da ga lahko premagamo. Njegov pogled na absurd sveta nam kaže, da je cinizem pogosto edina zdrava reakcija na kaos okoli nas. Negativizem, pravi, ni slab. Je le dokaz, da smo še vedno tukaj, sposobni čutiti in razmišljati, medtem ko svet teče v nesmisel. Ampak, kot bi dodal, ključno vprašanje je, kaj naredimo s tem razmišljanjem. Lahko ga uporabimo kot izgovor za stagnacijo ali kot gorivo za spremembo. Morda se je treba zavedati, da smo prav v trenutkih, ko se zdi vse najbolj nesmiselno, sposobni ustvariti smisel. V nekaterih kulturah smisel najdejo v smehu. Tega bi se lahko naučili tudi pri nas. Negativizem moramo sprejeti.

Poglejmo resnici v oči - rože vedno ovenijo. Ko na vrt pride geopolitični polž, se plodovi sanj spremenijo v gnijočo realnost. Albert Camus je zapisal, da si moramo Sizifa predstavljati srečnega. Ampak ali je naš Sizif res lahko srečen, ko kotali kamenje proti gori, na kateri ga čakajo inflacija, podnebni zlom, Elon Musk in nova sezona Kmetije? Morda je ta Sizif, naš nesojeni junak, preprosto pozabil, da lahko med vzponom kdaj pa kdaj odloži kamen, si obriše čelo in se zasmeje na račun ironije lastnega početja. Ker včasih je že to, da kamen ne pade nazaj v dolino, dovolj velik uspeh.

Kot rečeno, svetu se ne piše dobro. Kaj pa pri nas? Na eni strani imamo Roberta Goloba z nasveti za pranje perila, na drugi pa Žana Mahniča, ki za Nobelovo nagrado za mir predlaga prvega genocidnika na Zemlji Benjamina Netanjahuja. “Nehajmo se slepomišiti,” je nekoč nekdo izjavil na enem izmed legendarnih soočenj pred referendumom o družinskem zakoniku. “Kaj nam fali?” se v istoimenski pesmi sprašujejo Zmelkoow. “Imamo Koprsko noč, ocvrte kalamare, poceni vinotoč, Pivo in cvetje, zelje in frajtonarco,” si kmalu sami odgovorijo in pojasnijo, da so sladki problemi tisti, ki lepšajo čas, ki nam je ostal na Zemlji. Če so naši največji problemi instagram objave Tine Gaber in obrnjene toponimske table v Kopru, potem smo še vedno na boljši strani pekla. Morda se nam kdaj zdi, da nam teče voda v grlo, ampak to je ponavadi le zato, ker so nutrije v Škocjanskem zatoku še vedno boljši plavalci kot mi.

Čeprav Koprske noči že dolgo ni več, naši državici včasih uspe presenetiti. Medtem ko polovica sveta drvi nazaj v srednji vek, je prav iz Slovenije v Evropo zdrvela kampanja My Voice, My Choice in pod kapo spravila milijon podpisov za varen in dostopen splav po vsej Evropski uniji.

Prav to je dokaz, da če svet hodi v smer, kjer sonce ne sije, moramo v svojem mikro okolju nekaj spremeniti. Mikrookolje ni nujno na ravni države ali občine. Začne se v lastni zavesti, v vsakodnevnih odločitvah, s katerimi presekamo ta bizarni cikel večnega ponavljanja, kako nam je težko. Da bi ubežali limbu, moramo najprej premakniti lastne meje. Lahko smo mi tisti galebi, ki v kupu smeti vedno najdejo nekaj dobrega.

Kaj pa prihodnost? Prihodnost je kot srečka na loteriji - nikoli ne veš, ali boš zadel jackpot ali pa boš znova kupoval srečko. Toda v tem je čar - absurd življenja nas sili, da kljubujemo. Camus bi rekel, da je upor smisel življenja. Zato tisti, ki ste po divjem silvestrovanju že prišli k sebi, dvignite kozarce (najverjetneje napol prazne) in še enkrat nazdravite novemu letu. Vsak dan je lahko razlog za slavje. Še vedno smo tu, kar je v teh časih že majhen čudež.