S traktorjem do knjigarne Maks

Prvič je Renata Lapanja v javnost stopila še kot harmonikarka dua Bakalina, ko sta z Janijem Kutinom od radijskih valov do proslav prodrla s skladbo Banda kravatarska. Kasneje je nastopala še z Bakalino Veliko, s katero je posnela ploščo Zadnji krajec, a kmalu ustvarjalno pot nadaljevala s poglabljanjem ljubezni do pripovedovanja.

Stavke večkrat začenja z “mi, hribovci”, saj je rasla v vasi Ponikve na Šentviški planoti, v precejšnji samoti. Velik korak je nato bila odločitev, da gre na srednjo šolo v Ljubljano, in to na turistično. “Eno leto sem 'furala safer'. Dekleti, ki sta šli z mano, nista vzdržali več kot en teden.” Spomnimo se pesmi Vsi ljudje hitijo. Prikima: “Poslušala sem jo in jokala.” Tam je začela brenkati na kitaro, predvsem pa je spoznala Sama Kutina, ki je hodil na gostinsko šolo, in seveda brata Janija. “Kakšna ironija, da se v Ljubljani spoznajo mladi s Čadrga in Šentviške planote! Nekaj časa smo bili kot rit in srajca, vedno sta bili zraven glasba in pisanje poezije, začelo se mi je odpirati in na enkrat je bilo vse drugače. In v tem smislu je bila zame Ljubljana bistvena.” Spominja se poti v London: “Imela sem norega vzgojitelja, čistega hipija, ki nas je peljal v London in rekel, naj vzamem s seboj kitaro. Pri nekaterih stvareh imam v življenju srečo! Srečujem dobre ljudi in on je bil eden teh. Kitarica pa se je zlomila.”

Na nastop s traktorjem

Tudi odločitev za študij ni bila lahka, a je na koncu pristala v Kopru, na Univerzi na Primorskem študirala antropologijo in kulturologijo ter po spletu naključij pri prijatelju Onufriosu Tsavarisu naletela na staro harmoniko. Kasneje si je kupila svojo in se učila igranja pri Marsellu Marinšku iz Pirana, izvrstnem amaterskem harmonikarju, kar pa je dobro skrivala celo pred domačimi. In pred prijatelji. “Ko je Jani (Kutin) prevzel kmetijo in je odprl dejavnost sirarstva, je pri moji mami urejal računovodstvo. Slišal me je in prišel v sobo, češ zakaj mu nisem povedala, saj on piše pesmi! In tako je se je začelo. A bila sem zelo sramežljiva. Tisto poletje je bil eden zadnjih Taborov narave in glasbe, ki sta ga deset let Jani in Samo organizirala s sovaščani na Žlejžnu, na razgledni točki pri Čadrgu. Jani si je takrat vpičil v glavo, da bova nastopila. Ne bom, ne bom, sem trmarila pred njegovo hišo. Dobesedno me je zgrabil, dal kovček s harmoniko na traktor in me peljal tja gor, ker on, ko si da nekaj v glavo, ne odneha. In to je bil krst.”

Veliko sta nastopala, a je kmalu ugotovila, da ji primanjkuje znanja, zato se je oglasila pri odličnem pedagogu in harmonikarju Aleksandru Ipavcu Ipotu. Povabil jo je v svoj tedanji orkester v Špetru, kjer se je med drugim naučila tudi italijanščine. “V tistem orkestru sem doživela najlepše trenutke. Z orkestrom smo veliko koncertirali, predvsem z glasbo, ki jo je napisal Ipo. Jaz pa nisem 'pisala' glasbe, komponirala sem po posluhu, in spomin je ostal v prstih, v telesu, in sedaj, ko toliko časa že ne igram, vidim, koliko tega spomina sem izgubila in nimam nikjer nič zapisanega. Čudim se, ko se spominjam, koliko vsega se je zgodilo, kot bi šlo za nekaj čudežnega. Enajst let sva igrala z Janijem, veliko koncev tedna, ampak danes ne bi bila tukaj, v Maksu, če me takrat ne bi spravil na traktor s harmoniko. Vse življenje mu bom hvaležna.”

Ko so posneli prvo ploščo z Bakalino Veliko in se je rodil sin Enej, je ugotovila, da se ne zmore več posvečati tako zahtevnemu projektu, v kakršnega je prerasel duo. S težkim srcem je odločitev sporočila Janiju, a močna prijateljska vez je vzdržala. Je pa v Bakalini Veliki ostal njen sopotnik Andrea Pandolfo, ki ji ga je predstavil prav Aleksander Ipavec, pravi boter njunega sina. Andrea je dvajset let starejši od Renate, profesionalni glasbenik, ki se je iz Rima sprva preselil v Trst, danes pa za polovični delovni čas poučuje trobento na glasbeni šoli v Tolminu, kjer so kot naročeno odprli razpis za to delovno mesto prav takrat, ko sta se z Renato ustalila v Volčah.

Za dve omari pravljic

Za stik s pripovedovanjem in pravljicami je zaslužna dr. Aleksandra Schuller, ki je v Kopru poučevala svoj predmet Čuječnost in ustvarjalnost. Renata si sicer dolgo ni upala javno nastopiti. Rojstvo sina je prispevalo tudi k pogumu: “V življenju se moraš že nekoliko zgraditi, da lahko kaj smiselnega poveš. Gradiva je ogromno, doma imam za dve omari pravljic. A več kot bereš, bolj se izostriš, kaj je vredno povedati, ker je zelo velika odgovornost, kakšne vsebine boš podal naprej, kakšne poudarke in zaključke.” Prišlo je spontano, Andrea, ki je dolgo delal tudi v gledališču, jo je podpiral in napisal tudi glasbo, tako da danes nastopata tudi skupaj.

Pomembno vlogo v njenem življenju je imela babica Julka, tista, o kateri je marsikdo izvedel, ker si je za 100. rojstni dan zaželela polet z letalom. “Rodila se ja na Cerkljanskem leta 1910, ko je bila še Avstro-Ogrska. Spomnila se je, kako so zamenjali učitelja, da niso razumeli jezika novega. Imela je izjemen spomin in ostala bistra do konca življenja. Miljenko Jergović je v Novi Gorici povedal, da je imel pripovedovalce, nonče v družini, a oni so mu govorili o svojem življenju, in šele ko je začel pisati, je razumel, da je rasel v njihovem svetu. Ne vem, kdaj sem se ovedla in pomislila, da nimam pojma o svojem svetu in niti o svetu svojih staršev, vem pa veliko o svetu stare mame. Ure in ure poslušanja v počasnih ritmih, ki jih mora otrok doživeti pri starih starših, kakršne danes redko doživimo drug z drugim. Dolge tišine so bile vmes, potem pa je rekla, ja, tako je bilo. Sledil je velik vdih, pa spet kaj povedala. Cena je bila, da sem postala outsiderka. Tudi kasneje sem vedno zlahka vzpostavila stik s starejšimi.”

Za pripovedovanje je bistveno poslušanje, poudarja. Bliže ji je pripovedovanje odraslim: “Najdem se v načinu pripovedovanja, ko si lahko privoščim subtilnosti, da poudarim tudi obrobne odtenke, tišine, da bi prišlo na plano tudi, kar ni povedano ... Sicer na koncu štejejo majčkeni trenutki, ki jih lahko na takih dogodkih ustvarjamo, poudarek na vsebini bolj kakor na formi. Tako je tudi v Maksu. Moja zelo velika želja je postaviti knjigarno na vsebini, kar je tudi želja direktorja. To je timsko delo. Navkljub stotinam izzivom, ki so bili pri vzpostavljanju knjigarne in letošnji prestolnici kulture, sem neskončno hvaležna, da lahko postavimo vsebino pred vprašanjem, ali se bo nekaj prodajalo ali ne. Popolnoma se zavedam privilegija, da za knjigarno stoji ZRC SAZU. Takega prostora nima cela Primorska.”

Med Goricama

Pot s Šentviške planote v Volče in od tam v Gorico se danes zdi logična. Zavila sta proti urbanemu središču, kjer se srečata italijanska in slovenska realnost. A družina za Renato ni bila prvi cilj. “Andrei je bilo normalno, da nisem imela v mislih le otrok, ker je rasel v odprtem urbanem okolju, ob emancipiranih ženskah. Pa herojski je, ko pogledam za nazaj: ni znal besede slovensko, še takrat, ko se je trudil, smo mi 'tukli po suoje', rešili sta ga glasbena šola in glasba. Pa nova očetovska vloga … A majhen otrok je bil sprva prisesan name, no, danes gresta tudi sama za vikend v Rim.” Ko sta izbirala med Trstom in Gorico, se je na koncu zdela Gorica prijaznejša dvojezičnim družinam, pa kot mesto je precej bolj “praktična”, saj po Trstu, recimo, ne moreš z biciklom. Obenem, pravi, pa se zdi, da je zelo malo posameznikov, ki živijo obe mesti.

Ne dvomi v pozitivno zgodbo čezmejne prestolnice kulture: “Kritika je prisotna ves čas, tudi pred afero 'svetovanje', ker smo na splošno vajeni take naracije. Primeri slabe prakse, nepravilnosti so očitno povsod, kjer je v igri velik denar. A poleg velikih pomembnih projektov na ravni inštitucij, vključno z otvoritvitjo, ki bo za vedno ostalo v našem spominu, so pomembne tudi majhne realnosti, male iniciative. Pomembni so premiki nekoga, ki živi v stari Gorici in hodi dnevno k nam v Knjigarno kavarno Maks na kavo, ker mu je tukaj všeč in se najde. Ali drugi, ki bi rad obnovil star sadovnjak, pa pokliče znance z obeh strani meje, ki mu nudijo nasvete in pomoč. Ali pa se spoznaš na nekem koncertu, kjer Italijan izve za klub Štalo, ki je v Lokavcu, pa ga pelje tja domačin in se tako zgodijo nova glasbena sodelovanja.”

Z družino res živi čezmejno: “Vajena sem novogoriške knjižnice, zato peljem Eneja tja, a ga tudi v Feiglovo v Gorico. Mi radi pridemo na igrala v borov gozdiček, a tudi v Ljudski vrt na drugo stran meje. In čeprav je tako naravno, tega ne počnejo vsi. Seveda gremo v staro Gorico na sladoled, a kolesarimo na slovenski. Vse to določa vsakdan in zares odgovarja na vprašanje čezmejnosti. Te male iniciative so pa pomembne zato, ker pomagajo zdraviti, kar še brbota pod površjem. A po enem letu Evropske prestolnice kulture imam občutek, da je vendarle čutiti tudi nekatere pomembne premike na bolje na tem nevidnem polju obmejnih čustev.”

Absurd so že zdaj zastraženi mejni prehodi, kjer se fantom, ki prihajajo iz drugih delov Italije, ne sanja o tem okolju: “Nekega dne mi je eden rekel: Ma kako imaš slovensko 'targo' na avtu, greš po sina v slovensko-italijansko šolo v Italiji, delaš v Sloveniji ... Kje pa živiš? A, v Italiji. In res ni razumel. Po drugi strani je pa to naše stanje enako eksotično tudi za Ljubljančane.” •