S Titom je Karla Emeršiča že zgodaj povezal modri vlak

Niti približne nogometne evforije v Kopru že dolgo ni več, nasploh je nogomet drugačen. “Slovenski klubi preveč trgujejo z nogometaši iz tujine in premalo delajo z mladimi, kar se bo kmalu poznalo tudi pri kvaliteti,” pove Karlo Emeršič, ki zaradi minulih zaslug danes že dobro desetletje častni član Nogometne zveze Slovenije bolj kot za rumene navija za slovensko reprezentanco. In jo tudi spremlja na večini tekem, v Stožicah še ni manjkal. S spoštljivo starostjo se dobro nosi, je v izvrstni telesni kondiciji, za katero skrbi z jogingom na zelenici dekanskega stadiona in vsakodnevnim poletnim jutranjim plavanjem na koprski plaži. Se pa zelo jezi nad neumnostmi, ki jih naokoli trosi vsakdanje življenje. Na vseh področjih. “Če bi bil samo 20 let mlajši, bi se še šel revolucije, tako pa ...”, se večkrat spomni nekaterih drugih časov, po katerih danes po njegovem veliko ljudi nerazumljivo pljuva vsevprek in tako samo dodatno zastruplja družbo. Sam svojega pogleda na zgodovino z leti ni zamenjal z nobeno novodobno propagando, po političnem prepričanju pa je kot zaprisežen levičar ponosen, da je živel v Jugoslaviji pod maršalom Titom. Se pa strinja, da je današnja družba večinoma preveč pasivna in razdvojena, a so za to razlogi globlji. Čez mesec dni bo Karlo dopolnil 84 let. Pravi, da namerava aktivno živeti še dolgo, pri čemer se zgleduje po čilem deset let starejšem polbratu Maksu Emeršiču, tudi že dolgoletnemu Koprčanu.

Od Maribora in Bihača do Kopra

Karlo Emeršič, rojen leta 1941 v Mejah pri Ptuju, ni imel najbolj srečnega otroštva. Ko je bil star šest let je ostal brez mame, dve leti kasneje tudi brez očeta. Pri osmih letih je šel za pastirja v vas Dolič v občini Destrnik. Pri družini Arnuž, s katero stike ohranja še danes, je opravljal razna fizična dela in skrbel za živali. S podporo družine se je po osnovni šoli z odličnim uspehom izučil za mizarja se nastanil v Mariboru in najprej zaposlil v tovarni Borisa Kidriča v skupini za izdelavo vagonov za Titov modri vlak. Mimogrede, vlak, izdelan iz prestižnih materialov, namenjen za Tita in prevoze tujih državnikov ter visokih državnih in političnih funkcionarjev, danes propada v eni od garaž srbskih železnic v Beogradu. Med letoma 1961 in 1963 je vojaščino odslužil v Bihaću, potem se je vrnil v Slovenijo. A ne več na Štajersko, pot ga je vodila v Koper, kjer se je najprej nastanil pri polbratu Maksu. Kasneje se je preselil v Semedelo in se zaposlil v Slikoplastu kot polagalec parketa. Leta 1966 sta se vzela s kuharico Marijo, ki je bila doma iz njegovih krajev, s Koga. Istega leta se jima je rodil sin Sandi, leto kasneje še hčerka Aleksandra. Ko je Slikoplast v sedemdesetih na Brionih prevzel vzdrževanje Titove rezidence, so Karla, ki je bil preverjen kader, določili za brigadirja. A zaradi informacije, da je bil njegov stric v nemški vojski, dovoljenja za delo na Brionih ni dobil.

NK Koper je bil prvi slovenski klub, ki je imel igralno površino sestavljeno iz travnatih tepihov - ruš.

V Slikoplastu je Emeršič kot predsednik sindikata med drugim redno organiziral sindikalne igre, tudi v malem nogometu, ob tem paje vse bolj pogosto zahajal tudi v prostore Nogometnega kluba Koper. Kmalu so ga tudi formalno povabili v klub. Od leta 1978 je bil tehnični vodja, januarja 1980 pa že tudi izvoljen za predsednika Nogometnega kluba Koper.

K prostovoljnemu delu je pritegnil širok krog ljudi

V tekmovalni sezoni 80/81 se je NK Koper ponovno uvrstil v slovensko nogometno ligo, koprski nogometni delavci pa so se pod Karlovim vodstvom korenito lotili urejanja gmotnih razmer in k delu pritegnili širok krog ljudi. Uredili so zanemarjeno igrišče, nova igralna površina je veljala za eno najbolj kakovostnih pri nas. Zahtevno investicijo so zmogli s prostovoljnim delom šolarjev, športnikov navijačev, športnih delavcev in drugih, ki so prispevali izračunanih več kot 27.000 prostovoljnih delovnih ur. NK Koper je bil prvi slovenski klub, ki je imel igralno površino sestavljeno iz travnatih tepihov - ruš. Ko je med prenovo igrišča Koper obiskal predstavnik olimpijske reprezentance Jugoslavije in generalni sekretar Nogometne zveze Jugoslavije Branko Pejović, ga je še posebej presenetilo, predsednika kluba videl kopati v kanalu za ureditev drenaže. Ampak tak je bil Karlo. Tudi kot predsednik kluba je vodil vsa fizična dela pri prenovi objekta. Obnovljena travnata površina, steze, slačilnice s centralnim ogrevanjem, novi pomožni igrišči in poseben poligon za vadbo vratarja so bili temelji za uresničevanje zastavljenih tekmovalnih ciljev kluba v novem obdobju.

Karlo Emeršič svojega pogleda na zgodovino z leti ni zamenjal z nobeno novodobno propagando, po političnem prepričanju pa je kot zaprisežen levičar ponosen, da je živel v Jugoslaviji pod maršalom Titom.

Po letu 1980 se je število navijačev s 50 povečalo tudi do 2000 in kasneje tudi do 7000. Uprava kluba je pod Emeršičevim vodstvom navezovala stike z vsemi ljubitelji nogometa ter redno komunicirala z bivšimi igralci, funkcionarji in navijači.

V sezoni 1984/1985 je NK Koper osvojil naslov prvaka v SNL in se uvrstil v II. zvezno ligo - zahod. Posebnost kluba je bila ta, da so bili v ekipi NK Koper predvsem domači igralci NK Koper je bil tisto sezono edini zvezni ligaš v Sloveniji, prvič v zgodovini so na koprskem stadionu potekale tekme zvezne jugoslovanske lige. S tem se je dvignila tudi evforija med številnimi, več tisočimi navijači, ki so polnili tribune na stadionu in korektno, a bučno kot dvanajsti igralec poskrbeli za pomembno vzpodbudo domače enajsterice. Pa ne le moralno, tudi finančno so navijači z nakupom vstopnic pripomogli k stabilnosti kluba. Koprske tombole so bile dolgo tradicija in največji letni dogodek v mestu. Izvedbo tombole je od nogometne sezone 82/83 od zveze borcev prevzel nogometni klub oziroma Karlo Emeršič. Na zadnjo soboto v juliju so tako dolga leta prirejali Rumeno noč, imenovano po zaščitni barvi koprskega kluba. Sam dogodek je pritegnil na tisoče obiskovalcev, nagrad, ki so jih prispevala podjetja je bilo nebroj, glavna nagrada pa je bil običajno osebni avto, ki pa ga je organizator plačal iz sredstev prodaje listkov za tombolo. Ohranil se je podatek, da je za eno od koprskih tombol Državna založba Slovenije natisnila 25.000 kart. Sredstva, pridobljena z organizacijo tombole, so pokrila stroške delovanja kluba za obdobje dveh, treh mesecev.

Štiri mandate na čelu MNZ Koper

Karlo Emeršič je bil v klubu aktiven vse do 13. 12. 1989. Pol leta pred koncem je Karla nasledil Emil Bandelj, nato pa Branko Pahor. Karlo še danes ponosno pove, da je slovenska nogometna reprezentanca tedaj imela večino igralcev iz Kopra. Le kdo se ne spomni Mladena Rudonje, Marinka Galića, Samirja Zulića, Andreja Poljšaka, Alfreda Jermaniša, Igorja Benedejčiča in Vilija Bečaja. A z odhodom iz NK Koper predsednikovanja Karla Emeršiča še ni bilo konec. Od osamosvojitve Slovenije je štiri mandate vodil Medobčinsko nog0metno zvezo Koper, na katero ima tudi lepe spomine. Kot predsednik je bil v tem obdobju tudi član izvršnega odbora Nogometne zveze Slovenije, ki si je v tistem obdobju utirala in z uvrstitvama na evropsko in evetovno prvenstvo tudi utrla pot med Uefino elito.

Ko se danes spomni svetlih trenutkov, Karlo prizna, da brez podpore soprog ne bi bil tako uspešen. Pokojna prva Emeršičeva žena Marija je zašila na stotine rumenih šalov in zastavic; druga, tudi pokojna Anita je Karla prav tako podpirala pri njegovih aktivnostih, danes pa na ogled reprezentančnih tekem pripelje tudi Nafko, s katero sta skupaj že 20 let. In še je dejavnosti, ki ga ohranjajo tako vitalnega: dolgoletno marljivo delo v enem od dekanskih oljčnikov, do letos tudi redna poletna solinarska opravila v Sečovljah ter pogosta druženja s prijatelji, najpogosteje v njegovi kleti v Dekanih. In že neformalno ime družbe prijateljev samo po sebi pove, da gre v dobri družbi celo reševanje sveta lahko dobro od rok. Geslo za pravo smer pa je - Analiza.