S skalpelom in pinceto do popolne miniature
Telefon v velikosti kovanca, miniaturna torta in copati so le nekateri izmed predmetov, ki nastajajo izpod rok Neže Mekota, oblikovalke interierjev, vrtov in scenografinje. Bila je tudi del številčne ekipe, zadolžene za izdelavo scenskih elementov za celovečerni animirani film Zgodbe iz čarobnega vrta, ki se je uvrstil na letošnji Berlinale, v Sloveniji pa bo na ogled od oktobra dalje.
Zgodbe iz čarobnega vrta so snemali v štirih državah, s pripravami pa so začeli že leta 2017. Ustvarjen je v klasični tehniki lutkovne stop animacije. Gre za prvi celovečerni animirani film za otroke s slovenskim producentom (ena od štirih produkcijskih hiš je tudi Zavod za film in avdiovizualno produkcijo) in režiserjem Leonom Vidmarjem.
Miniaturni copati, torta, kuhalnica ...
Medtem ko se gledalec v kinodvorani potopi v film, kjer vse “gladko teče”, je številčna ekipa pred tem v studiih opravila ogromno dela. Koprčanka Neža Mekota, ki že od študija dalje živi v prestolnici, kjer se ukvarja z notranjim oblikovanjem, oblikovanjem vrtov in scenografijo, je bila del osemčlanske slovenske scenografske ekipe, zadolžene za izdelavo scenskih elementov. Na podlagi natančnih ilustracij so za delo potrebovali osem mesecev, miniaturni pršuti, klobase, copati, torte, kuhalnice in kopica drugih predmetov pa so po poti prestali precej eksperimentiranja, dokler niso dosegli želenega rezultata.
“Skalpel, pinceta in zobozdravniške modelirke so moje najljubše orodje.”
Filmski studio, kjer so tudi rezali in žagali, je postal prava delavnica. “Skalpel, pinceta in zobozdravniške modelirke so moje najljubše orodje,” Mekota razlaga, kako se loti malih scenskih elementov. V scenografiji za “stop animacijo”, se je sicer, kot pravi, znašla “čisto slučajno”. Ko je bila še absolventka na ljubljanski univerzi, kjer je študirala krajinsko arhitekturo, so v Zavodu za film in avdiovizualno produkcijo (ZVVIKS) iskali prostovoljce pri enem od projektov. Ker še ni imela redne službe, je šla “'za hec' pogledat”, potem pa je ostala skoraj do zaključka izdelave scenografije. V ekipi so bili ljudje z različnimi znanji in tako se je naučila marsičesa, sčasoma pa je scenografija postala pomemben del njenega ustvarjanja.
Na Primorskem je bilo denimo njeno delo na ogled pred petimi leti, ko so v sklopu pravljice Ježek in Mehkomodri na Radiu Koper in dogodivščine po Novi Gorici otroci v mestu iskali umetniške inštalacije, “mehkomodri”, ki so viseli z vej in luči, pa so nastali prav izpod rok Mekote. Nadaljevanje pravljice so lansko leto uprizorili še na odru, in sicer s predstavo Hidrokinon. Za zgodbo, režijo in dramatizacijo je bil zadolžen režiser Marko Čeh, s katerim Mekota redno sodeluje, za lutke pa Leon Vidmar.
“Ne reče se kar tako, da drevesa sadimo za svoje vnuke. Pri interjerju in scenografiji se stvari starajo drugače.”
Diploma v času krize
Študij krajinske arhitekture v Ljubljani je zaključila ravno v času velike krize v gradbeništvu in arhitekturi, ko “se je bilo treba nekako znajti”. Sprva je izkušnje pridobivala v studiu za svetlobno oblikovanje, od nekdaj pa jo je zanimalo tudi notranje oblikovanje, s čimer se ukvarja že več kot deset let. Je del ekipe GAO arhitektov, pred tem pa je vrsto let delovala v studiu Prostorama. Kot scenografinja sodeluje pri animiranih filmih, gledaliških predstavah in intermedijskih projektih, velikokrat ji zaupajo izdelavo malih scenskih elementov.
Da je že od nekdaj zapisana likovni umetnosti, ni presenečenje. Njen oče je ustvarjal mozaike, v družini pa je bilo tudi več slikarjev. “Me je pa vedno zanimala biologija in reševanje tehničnih težav, tako da sem se zdaj nekako znašla na presečišču vsega tega,” ugotavlja. Pri notranjem oblikovanju tako veliko pozornosti posveča oblikovanju, tehničnim detajlom in usklajevanju z izvajalci, medtem ko je veliko praktičnega znanja in eksperimentiranja tudi pri scenografiji.
S potovanj so prinašali pisane predmete
V svojem likovnem ustvarjanju se ne boji barv - nasprotno. Ljubezen do živahnih barv pripisuje okolju, v katerem je odraščala. “Tako likovni kot pomorski del družine je s potovanj prinašal barve, vzorce, predmete in vplive, ki so najbrž bistveno oblikovali moje dojemanje barv.”
Pri profesionalnem oblikovanju se skladno z željami naročnika drži likovnih pravil. “Barva se pod različnimi svetlobami in na različnih teksturah in strukturah obnaša zelo različno,” pojasni. Tako je pri izbiri barv potrebne nekaj previdnosti in poznavanja likovne teorije, pa tudi razumevanja svetlobe in materialov. Ko dela zase, pa si dovoli več svobode. “Temu primeren je tudi rezultat. Ki je ponavadi precej pisan,” potrdi opazko o barvitosti svojih del.
Poleg notranjega oblikovanja, oblikovanja vrtov in scenografije se Mekota posveča tudi grafičnemu oblikovanju in ilustraciji. Razglednice z morja je začela risati, ker na Visu ni našla “nobene, ki bi bila vredna znamke”. Riše za prijatelje, pa tudi zgolj za sprostitev. “Tanjši kot je čopič, bolj mi je v veselje. Nikoli pa tega nisem zares profesionalno počela, prvič, ker ne znam, drugič, ker bi ostala brez hobija,” pravi.
Muhaste rastline
Rada oblikuje tudi vrtove. To delo je zanimivo, a tudi zahtevno, pravi. “Rastline imajo svoje muhe in so predvsem veliko manj statične kot denimo stoli.” Zato izbira, kaj sodi skupaj, ni enostavna. Poleg tega na rastline vplivajo številni dejavniki, s katerimi se pri notranjem oblikovanju ni treba ubadati. “Vreme, škodljivci, vremenske neprilike in nenazadnje čas,” našteva. Rastline se skozi čas tudi precej spreminjajo. “Ne reče se kar tako, da drevesa sadimo za svoje vnuke. Pri interjerju in scenografiji se stvari starajo drugače,” izpostavi pomembno razliko. A prav to daje oblikovanju vrtov poseben čar.
Mekota je tudi del umetniškega kolektiva Stran22. Sprva je šlo za skupino prijateljev, kjer so vsi “nekaj znali in si želeli nekaj ustvarjati,” se spominja začetkov. “Veliko nas je arhitektov, intermedijskih umetnikov, producentov, scenografov, ljudi, ki jim pisana beseda dobro teče. Celo olimpijskega jadralca imamo. Naši interesi so se, poleg prijateljskih vezi, nekako naravno križali,” predstavi raznoliko skupino umetnikov. Sodelovati so začeli neformalno in tako je tudi še danes. Čeprav je ekipa od projekta do projekta drugačna, so si vedno pripravljeni priskočiti na pomoč, saj v zaključnih fazah pride prav vsaka roka. “V kolektivu prijateljev se še toliko bolj poznaš in veš, kdo bo nekaj najbolje izvedel oziroma koga vprašati za nasvet ali pomoč. V tako raznoliki ekipi je proces dela ne le zabaven, ampak tudi izpolnjujoč,” pravi.
