S poteptano človečnostjo usihamo

Leta 2023 si ni mogoče predstavljati tisoče zdravnikov in čez noč usposobljenih negovalcev, ki so po slovenskih partizanskih bolnišnicah zdravili tiste, ki so v drugi svetovni vojni krvaveli za svobodo. Leta 2023 si ne zmoremo predstavljati domačih in vsemogočih zdravnikov držav brez meja, ki v podrti Palestini skušajo pomagati umirajočim ljudem - večini otrok in žena v neprimerljivo slabših razmerah. Dali bi vse, da bi imeli nekaj varnih bolnišnic po meri bolnice Franja, a jim jih krvniki in njih podpirajoč sprevržen svet ne omogočijo. Če hočemo videti, moramo gledati s srcem in se spomniti ...

Denimo na pod Črni vrh, današnje smučišče Cerkno, umaknjeno vas Novaki leta 1943 in njene Bogu oziroma čisti ljubezni predane vaščane. Podobno kot mnogi po še nerojeni Sloveniji so za ceno svojih življenj ali vsaj lakote in izpostavljanja nevarnostim poskrbeli, da so imeli v bolnišnicah najnujnejše za zdravljenje in preživetje. V upanju, da bodo naposled skupaj zadihali svobodno, v ljubezni do sočloveka. V Palestini in še marsikje po svetu takega upanja (še) nimajo.

Brez vrednot, s poteptano človečnostjo, usihamo. Pred propadom smo vsi, Slovenija in svet. Vojne grozote, grožnje podnebja, propadanje okolja, strupe, o katerih so pravkar blebetali v naftni Savdski Arabiji, odgovorni prezirajo in preslišijo.

Zadihali so svobodno, a se je pri nas obračalo in obrnilo narobe. Franjo, kup desk, kot so modrovali mladci v predzadnji rušilni povodnji, naj bi pustili pozabi. Sedaj, ko je spet porušena in je, kot znova pametujejo mnogi, vse slovensko zdravstvo ena sama partizanska bolnišnica, na obnovo v času vsemogočih ujm in katastrof ne bi smeli niti pomislili. Tako blebetajo samo zato, ker so človečnost in sebe davno utopili v brezvrednostnem delu Slovenije in v propadajočem svetu.

Na srečo so v manjšini. Solidarnost, ki so jo Slovenci izkazali soljudem po ujmi in prej v neštetih težkih situacijah, solidarnost, ki jo doma in v zamejstvu izkazujejo Franji v prid obnovi, svetijo proti izhodu iz ponorelega sveta. V Palestini na sto tisoče pregnanih, ranjenih in umrlih ne sveti nič.

Najmanj ne na zverinsko pobitih vsaj sedem tisoč otrok, ki imajo z zločinskim Hamasom ravno toliko kot njihovi izraelski krvniki s človečnostjo. Srhljivo je bilo videti, ko sta med slednjimi blodila slovenska politika. Vsaj tako srhljivo je bilo poslušati Jerneja Vrtovca, ki je do predvčerajšnjim Slovencem vodil kar celo ministrstvo, ko je pleteničil, da je naša država ravnala narobe ob dvigu roke za uvodno resolucijo, ki je v svetovni organizaciji za mir zmogla ob nedeljeni obsodbi Hamasa blago omeniti povoženo humanitarnost in nujnost vzpostavitve vsaj človečne pomoči Palestincem. O klenem poslancu SDS Francu Bezniku, ki je med krvniki tacal za Vrtovcem, niti ne gre izgubljati besed.

Brez vrednot, s poteptano človečnostjo, usihamo. Pred propadom smo vsi, Slovenija in svet. Vojne grozote, grožnje podnebja, propadanje okolja, strupe, o katerih so pravkar blebetali v naftni Savdski Arabiji, odgovorni prezirajo in preslišijo. Navkljub nemočnim množicam, ki vrednote živijo in bi ta hip naredile vse, da bi svet dostojno živel.

Kaj je z zgodovino, z dediščino, ki zahteva spoštovanje in naj bi učila? So se Izraelci iz svoje krute preteklosti kaj naučili? Smo se Slovenci po tem, ko so nam predniki izbojevali svobodo, kaj naučili? Vse nam je bilo položeno pod noge zato, da smo se v navidezni samostojni svobodi podali v razvrednotenje.

Med krvavo osvobodilno borbo še zdaleč ni bilo vse svetlo. Niti v Franji, kot največjem spomeniku humanosti, nikakor ni bilo vse tako idealno, kot to že desetletja prikazujejo. Komunisti so med vojno in po njej grdo in nepozabljivo grešili. In grešijo še dandanes. Res je, da ima prekaljenega komunista Janeza Janšo na čelu le ena politična partija od vseh, ki nam krojijo nevreden vsakdan. Res je, da je le on vse od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja na političnem tronu. Ker je bilo več desetletno vladanje v komunizmu vsakdanje skupaj z vsemogočimi nečlovečnimi spletkami, kleni vojaki partije SDS v navidez preziranem komunizmu vidijo zgolj svetel vzor.

Žal se vse politične partije, tudi tista komaj rojena in navidez vladajoča, komunističnih nakan hitro učijo. Slovenci z izgubljenimi vrednotami pa vedno znova nasedajo na lažno postdemokracijo. In se že rojevajo nove partije, da bodo s popularnim Anžetom Logarjem in morda še z SD ob boku slovenski vsakdan dokončno poklonile tistemu, ki je že zdavnaj izgubil čisto vse vrednote - kapitalu.

Ne bo šlo! Skupno usihanje bo ustavil svet oziroma v njem rastoča skupnost ljudi vrednot. Slovenci pa se bodo skupaj z njimi, v to trdno verjamemo, vrnili k sebi, k boljši državi in bodo, iskreno verujoč v dobro, to privoščili tudi vsem, ki pravkar do nebeških vrat krivično umirajo.