S Polnočnim kladivom nad iranske sanje o bombi

Predsednik ZDA se je mimo kongresa odločil za drzno in nevarno potezo. S 14-tonskimi bombami GBU-57, ki so jih odvrgla nevidna letala B-2 Spirit, in raketami Tomahawk, izstreljenimi iz podmornice, so njegove zračne sile v eni noči izbrisale iranske jedrske načrte. Vsaj tako trdi Bela hiša. Odziv na prvi neposredni vojaški napad ZDA v osrčje Irana je bil skromen. Režim ajatole Hameneja je na ameriško vojaško oporišče v Katarju izstrelil približno ducat izstrelkov - poteza je bila vnaprej napovedana -, večino pa so sestrelile ameriške in katarske obrambne sile. Trump se je tako, sodeč po vsem, vsaj začasno izognil še eni dolgotrajni vojaški godlji na Bližnjem vzhodu, kakršni sta bili vojni v Iraku in Afganistanu, ter iranski vojaški blokadi Hormuške ožine. Zapora morske poti bi lahko pahnila svet v gospodarsko krizo.

Operacija Polnočno kladivo, kot je Trumpova administracija imenovala bombardiranje in raketiranje iranskih jedrskih objektov, je tako vsaj na prvo žogo vojaški taktični uspeh. Vendar je za zdaj še težko predvideti njene daljnosežne učinke. Bela hiša trdi, da je operacija uspešno izpolnila zastavljene cilje. Podobno ugotavlja tudi direktor ameriške Centralne obveščevalne agencije (CIA) John Ratcliffe. Pa je to res? Po pisanju New York Timesa nekoliko zgodnejše poročilo Obrambne obveščevalne agencije (DIA) nasprotuje ugotovitvam CIA in Bele hiše ter navaja, da so trije iranski jedrski objekti - Natanz, Fordow in Isfahan - utrpeli zmerno škodo, udarec pa naj bi jedrski program zavrl le za nekaj mesecev. Vprašanje tudi ostaja, ali se bo Iran zdaj dokončno odpovedal jedrskim ambicijam. Napad bi lahko še dodatno utrdil iransko prepričanje, da je jedrsko orožje edina pot do varnosti. Iran bi si zdaj utegnil v tajnosti še bolj prizadevati, da do orožja pride čim prej, jedrska bomba namreč velja za edini pravi garant varnosti. Ukrajina se ji je pred leti v dobri veri odrekla. V svojo škodo. V Severni Koreji Kim Džong Un ostaja na oblasti zahvaljujoč nuklearnim konicam.

Zgodovina kaže, da se vsako ameriško vmešavanje na Bližnjem vzhodu prej ali slej izkaže za strateško napako.

Kakor koli, dvanajstdnevna vojna med Izraelom in Iranom se je za zdaj (no, vsaj ob pisanju tega prispevka) končala z nemirnim premirjem. V dneh, ko je svet trepetal, da se konflikt ne bi razširil v globalne razsežnosti, smo lahko v živo spremljali raketne napade na ozemlji obeh držav. V tem pogledu predstavlja spopad zgodovinsko nadgradnjo Zalivske vojne, ki je bila prelomna zaradi več dejavnikov - med drugim zaradi prenosa v živo televizijske mreže CNN iz Bagdada. Tokrat pa je bil konflikt še bolj neposredno prisoten: spremljali smo ga lahko prek spletnih kamer, pametnih telefonov in družbenih omrežij. V realnem času in iz različnih zornih kotov. Spopad je poseben tudi zato, ker je popolnoma obrnil koncept napadalca in žrtve. Izrael, ki že dolgo opozarja, da ga ogroža iranski program izdelave jedrskega orožja - za katerega pa so celo ameriške obveščevalne službe še nedavno opozorile, da ni trdnih dokazov -, je napadel prvi. Ofenzivo pa je nato predstavil kot samoobrambo. Izrael se je razglasil za napadenega, Iran pa označil za agresorja. Kasneje je to razlago dogodkov uspešno zapakiral in prodal tudi evropskim državnikom.

Evropa je pri tem še enkrat zamudila zgodovinsko priložnost. Namesto da bi obsodila izraelski režim, katerega roke so prelite s krvjo več deset tisoč palestinskih otrok, in agresijo, ki je mimo mednarodnega prava ter Ustanovne listine Združenih narodov terjala na stotine civilnih žrtev, so evropske države stopile na stran Izraela. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je denimo izjavila, da ima Izrael pravico do samoobrambe. Konflikt je razgalil dvojna merila Evropske unije. Potem ko so evropske članice rusko invazijo na Ukrajino upravičeno označile kot neizzvano agresijo in uvedle ostre sankcije, so izraelski napad na Iran opisale kot legitimno samoobrambo. Poleg ohladitve odnosov z ZDA in bridkih izkušenj z administracijo Donalda Trumpa, se je EU tako znova odločila brezglavo slediti Washingtonu in njegovemu krvavemu lakaju na Bližnjem vzhodu, Izraelu.

Na prave posledice izraelske agresije na Iransko islamsko republiko in ameriške polnočne vojaške operacije bo treba še počakati. Gotovo pa je, da je Iran, ki trdi, da ZDA niso dosegle nobenega uspeha, prejel boleč udarec. Dolgo so v Teheranu verjeli, da jim strategija asimetričnega vojskovanja prek posredniških sil (tako imenovanih proxy milic) omogoča, da se izognejo neposrednim povračilnim ukrepom znotraj svojih meja. To prepričanje je zdaj raztreščeno. Iran je moral spoznati, da bodo Trumpove ZDA - kadar bo to v interesu Washingtona, predvsem pa Tel Aviva - brez zadržkov posegle globoko v iransko ozemlje. A morda je Trumpov vojaški uspeh le začasna Pirova zmaga. Po poročanju iranskih in tujih medijev so se ljudje v domovini, kljub notranji razklanosti, znova zbrali okoli ajatole Hameneja. Njegov režim doslej ni užival popolne podpore, zlasti po protestih ob smrti 22-letne Mahse Amini in 16-letne Nike Shakarami, ki sta umrli po brutalnem posredovanju moralne policije, ker nista nosili hidžaba. Zgodovina pa kaže, da se vsako ameriško vmešavanje na Bližnjem vzhodu prej ali slej izkaže za strateško napako. Navidezni uspehi preteklih ameriških predsednikov v regiji so se jim vedno znova vrnili kot bumerang. Običajno s hudimi posledicami.