Rusija ne zmore dveh bojišč hkrati
Da nobena vladavina še tako avtokratskih voditeljev ni večna in da odstranitev samodržcev ne pomeni avtomatsko prehoda proti demokraciji in svobodi, sta glavna nauka hitrega prevrata v Siriji. Ni bil poražen samo Bašar al Asad, temveč tudi Rusija, Hezbolah in Iran, in ni zmagalo samo sirsko ljudstvo, temveč tudi Turčija in Izrael.
Spet smo priča tradicionalni hipokriziji Zahoda: po skoraj 14 letih, ko je bila razsuta Sirija od vseh pozabljena, z njo pa se je Evropa ukvarjala zgolj takrat, ko je želela znižati visoke številke migrantov iz te države, se kar vrstijo diplomatski pozdravi in pričakovanja, kakšna naj bi bila nova sirska ureditev. Demokracija, spoštovanje človekovih pravic, pravice žensk in manjšin je besednjak, ki ga je te dni pogosto slišati iz ust tako političnih analitikov kot diplomatov. Toda želje so nekaj, realna slika pa povsem drugačna.
Ta nam prikaže, da je polstoletni režim družine Asad zrušila nekdanja džihadistična teroristična skupina, ki se je v zadnjih letih prelevila v nekoliko bolj zmerne islamiste ter sprejela pomoč oziroma zaščito sodobnega turškega sultana - Erdogana. Sirska demokratična opozicija, katere voditelji so večinoma v zahodnih metropolah, je šibka in z nizko podporo v domovini, tako da je želja zahodnoevropskega kulturnega okolja, da bi Sirija postala vsaj približek liberalni demokraciji, zgolj velika iluzija. Nov sistem ne bo postavljen na podlagi demokratičnih standardov, temveč na podlagi ideologije in interesov tistih, ki so zmagali v sirski državljanski vojni, to pa so že omenjeni zmerni džihadisti.
Prav zdaj potekajo strateške odločitve, pri katerih se narodi oziroma njihove elite na Kavkazu, v vzhodni Evropi, na Balkanu, na Bližnjem vzhodu odločajo, v katerem kulturnem in civilizacijskem krogu želijo živeti.
Da je al Asadov režim padel, ni presenečenje, presenetljiva je zgolj hitrost tega propada. Uporniki so zgolj v tednu dni pometli s totalitarno državo, ki je pred 14 leti preživela množičen upor milijonov Sircev. Oblast je minljiva in še tako okruten ter brutalen sistem, ki ga je vzpostavil že oče prebeglega sirskega predsednika Hafez, ni večen. Zahodni svet je njegov sekularni režim toleriral, ob vprašanju človekovih pravic pa molčal, kar kaže na njegovo sprenevedanje in dvojna merila.
Tako je Asadov režim padel šele, ko so bili njegovi glavni podporniki tako oslabljeni, da mu niso zmogli več nuditi podpore. Prizadele so ga sankcije, gospodarstvo je bilo v razsulu, življenje ljudi je bilo vedno slabše, ob tem so zavezniški Hezbolah zdesetkali izraelski napadi, Iran je tehnološko očitno zaostal za Zahodom, Rusija pa ni tako potentna kot Sovjetska zveza pred 40 leti.
Prav v Siriji lahko vidimo, kakšne posledice za Rusijo ima vojna v Ukrajini. Izkazalo se je namreč, da Putinova Rusija ne zmore bojevanja na več bojiščih. Vse svoje tehnološke in človeške resurse angažira na ukrajinskih poljih, posledično pa ji zmanjkuje moči za zaščito svojih interesov na jugu in vzhodu. Najbolj očitno se je to videlo, ko ji ni uspelo zaščititi armenskih teženj po Gorskem Karabahu, prav tako je brez obilne podpore ostal njihov varovanec Bašar al Asad, v Moldaviji je slavila proevropska struja, zgolj v Gruziji se zdi boj med Rusijo in Evropo oz. zahodnim liberalizmom odprt. Ob tem se na srednji rok scenarij, da bi Gruzija ostala v ruskem gnezdu, ne zdi realen. Tamkajšnje prebivalstvo je očitno ocenilo, da se je bolj smiselno pridružiti zahodnoevropskemu družbenemu modelu kot pa ruskemu. Tako zaradi kakovosti življenja kot zaradi perspektive njihovih otrok.
Gre za strateške odločitve, pri katerih se narodi oziroma njihove elite odločajo, v katerem kulturnem in civilizacijskem krogu želijo živeti, katerim vrednotam dati prednost. Z roko v roko se hkrati odločajo za parlamentarno demokracijo, tržno ekonomijo in kapitalizem oziroma za njihova nasprotja ter za nešteto odtenkov med dvema poloma. In prav zdaj poteka odločanje o nadaljnji usmeritvi družb na Kavkazu, v vzhodni Evropi, na Balkanu, Bližnjem vzhodu ... Mi, ki liberalno demokracijo in kapitalizem živimo že najmanj 30 let, smo sicer lahko kritični do njihove nekritične odločitve in navdušenja nad Evropsko unijo in kapitalizmom, a se moramo spomniti, da je bilo tedaj, ko smo zamenjevali sistem, navdušenje pri nas podobno.
Vrnimo se k sirskim sosedom. Če so Iran in Rusija po prevratu v Siriji poraženci, je ob Turčiji največji zmagovalec Izrael. Brez velikega napora, če odštejemo Mosadovo obveščevalno dejavnost v ozadju, se je znebil vojaško najbolj nevarnega soseda. Kar zdaj vidimo, je približek Netanjahujevih napovedi o vzpostavitvi novega ravnotežja moči na Bližnjem vzhodu. A tudi v tem primeru zadev ne gre poenostavljati: Izrael se res znaša nad muslimanskim prebivalstvom in ga neselektivno pobija, toda zamere in gnev do Judov s strani tistih, ki bodo preživeli, bodo neizmerne. Ni pričakovati, da bo uporov Palestincev in muslimanskega terorizma manj kot v preteklosti, in prav tako ni pričakovati, da bo mednarodna skupnost kar tako pozabila na genocid in zločine proti človeštvu, ki so jih zagrešili Netanjahu in njegov najožji krog.
Iz vsega skupaj sledi sklep, da kljub izgonu Asada in oslabitvi Hamasa ter Hezbolaha Bližnji vzhod ostaja sod smodnika. Nespametna politika ga lahko razstreli, posledice pa bomo čutili daleč okrog, tudi v Evropski uniji in Sloveniji.