Rojstvo ideje o postavitvi spomenika primorskim domoljubom na Cerju

Oktobra 1993 se je skupina primorskih domoljubov sešla v Kopru, v Žusterni, in se dogovorila, da bo postavila pomnik ustanoviteljem TIGR na Nanosu, v spomin na dogodke iz leta 1927, na kar so komunisti “pozabili”, in to se je, kot je znano, potem tudi zgodilo.

Evstahij Pregelj je kot eden izmed udeležencev sestanka na navedenem shodu menil, da spominsko znamenje na Nanosu ne bo dovolj, in da si TIGR zasluži posebno spoštovanje ter večji dostojen spomenik na nekem vidnem primorskem kraju. V pogovoru za tigrovsko društveno glasilo Primorski rodoljub je kasneje še dejal, “da se je po osamosvojitvi Slovenije večkrat spraševal, kako to, da nima TIGR na Primorskem, v svoji lastni domovini in državi, poštenega znamenja v spomin na trpljenje, ki ga je primorsko ljudstvo prestalo pod 25-letno okupacijo Italije po prvi svetovni vojni.”

“Z veliko hvaležnostjo izrekamo poklon pokojnemu Evstahiju Preglju, ki je svoj vizionarski pogled, ideje, zavednost in ljubezen do lastne domovine utelesil v taki stvaritvi, kot je Pomnik na Cerju. Ta bo ostal v večni spomin vsem pobudnikom, graditeljem in braniteljem slovenske zemlje ter (o)pomnik bodočim generacijam o njihovi preteklosti.”

Občina Miren - Kostanjevica

Sklep o izgradnji spomenika - muzeja

Pa ne samo TIGR, tudi drugi primorski domoljubi, kot na primer primorski čedermaci, organizirani v tajni organizaciji Zbor svečenikov sv. Pavla, primorski padalci, krščanski socialci in celo otroci, najstniki, ki so se komaj odlepili od materinega mleka, s svojo organizacijo Črni bratje, kar je 14-letni Mirko Brezavšček plačal s svojo glavo za posledicami mučenja v italijanskih zaporih. Tudi sicer so Tigrovci nosili v sebi veliko bolečino, ker je komunistična partija med vojno in po njej izvajala nad njimi nasilje in celo zločine ter je Tigrovcem več desetletij dobesedno prepovedovala pisanje o tej veliki epopeji primorskega ljudstva ter zlasti o usodi Tigrovcev in drugih primorskih domoljubov pod komunizmom. Kmalu po tem sestanku je bilo ustanovljeno Društvo TIGR Primorske in na prvi seji upravnega odbora je bil sprejet sklep, naj se pripravi program za postavitev dostojnega tigrovskega spomenika - muzeja, (v nadaljevanju spomenik), vključno z njegovo zasnovo, obliko, lokacijo ...

Izbor lokacije, priprava projekta

Nalogo je prevzel nase in jo tudi uspešno izpeljal Evstahij Pregelj, ki je bil sicer avtor in soavtor številnih drugih tigrovskih in siceršnjih spominskih znamenj (Nanos, Mala gora pri Ribnici in drugih), ki jih je društvo začelo postavljati. Najprej si je ogledal različne možne lokacije spomenika na Sabotinu, Škabrijelu, Trstelj in še ponekod ter presodil, da je najprimernejša lokacija Veliko Cerje, to je 324 metrov visok vrh, ki se dviguje nad Lokvico na goriškem Krasu. Lokacija je lahko dostopna in ima razgled skoraj po celotni Primorski.

V že navedenem intervjuju za Primorski rodoljub je razlagal, kako se z Velikega Cerja “na severu prek Matajurja, Svete gore, Krna in Triglava vidijo Alpe. Proti vzhodu vidimo Vipavsko dolino z vsemi njenimi hribi levo desno. Na jugu nam pogled seže do Snežnika, Učke, celotne Istre in Tržaškega zaliva. Na zahodu vidimo Tržič z Doberdobom neposredno pred nami, ki je simbol trpljenja slovenske zemlje v prvi svetovni vojni, pa še Furlansko ravnino ter Goriška brda z mestoma Gorico in Novo Gorico. Poleg tega je v bližini veliko rovov iz prve svetovne vojne, Leopardova jama, Borojevićev stol in druge zanimivosti ... Na tem mestu so ohranjeni strelski jarki ter rovi iz prve svetovne vojne, ki so jih kasneje koristile tigrovske trojke za svoje zatočišče.” Pregelj je želel, da bi si še kdo drug iz društva TIGR ogledal lokacijo, da bi se potem lažje odločali zanjo. S Karlom Kocjančičem sva se mu rada pridružila in na licu mesta ugotovila izredno lego kraja, na kar so organi društva potrdili Veliko Cerje kot izbrano lokacijo za spomenik.

Glede idejnega načrta projekta se je Pregelj v sporazumu s primorskim arhitektom dr. Darkom Likarjem, že pokojnim profesorjem na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, dogovoril, naj se med primorskimi študenti na arhitekturi opravi interni natečaj za izdelavo projekta. Iz tega je potem izšla izvorno zamišljena zasnova spomenika v obliki obrambnega stolpa, skladno z delovnim nazivom “Spomenik braniteljem zahodne meje”. Izdelava glavnega projekta je bila s soglasjem odgovornega projektanta dr. Darka Likarja zaupana arhitektu Mladenu Baši, načrt gradbene konstrukcije pa je izdelal inženir Stanislav Torkar. Ker leži veliko Cerje na ozemlju občine Miren - Kostanjevica, je investitorstvo prevzela občina pod vodstvom takratnega župana Zlatka Marušiča, ki ima po Pregljevem mnenju velike zasluge pri pridobivanju zemljišča, potrebnih dovoljenj za objekt kot tudi za samo graditev spomenika.

Zasnova spomenika in njegova izgradnja

V času, ko je bila izgradnja spomenika že v teku, mi je Evstahij Pregelj ob neki priložnosti izročil v hrambo Elaborat Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani z naslovom “Arhitekturni projekt za osrednji spomenik upora Slovencev in spomenik domoljubni organizaciji TIGR”, rekoč, “da mi gradivo predaja, ker mi zaupa, in ve, da ga bom po potrebi primerno uporabil.”

Spomenik ima nekoliko širši naziv, ker je posvečen, kot je razvidno iz zasnove, tudi ostalim braniteljem slovenske zemlje in sicer: “Prvo nadstropje je posvečeno prvi svetovni vojni. Drugo nadstropje se izpolni z eksponati odporništva - upora primorskih Slovencev in organizacije TIGR ter drugih ta čas delujočih organizacij. Tretje nadstropje zajema eksponate iz druge svetovne vojne s poudarki na NOB in prekomorskih brigadah. Četrto nadstropje vključuje nastajanje nove države Slovenije in domovinsko vojno.” Društvo je načrt in program spomenika predstavilo tudi veteranskim organizacijam v Ljubljani, ki so ga podprle in soglašale s predlogom, da naj bi bilo Veliko Cerje postalo spomenik vsedržavnega pomena.

Sledile so neskončne poti v Ljubljano in desetletje izjemnih naporov v zvezi s financiranjem projekta, tudi s strani primorskih občin, ki so jih vlagala vsakokratna vodstva društva, najprej Karlo Kocjančič in Evstahij Pregelj, ter za njima Franjo Batagelj, Svito Vižintin, Marjan Bevk, Lucijan Pelicon in drugi ter predvsem župan občine Miren - Kostanjevica Zlatko Marušič. Dokler ni padla končna odločitev, da je Veliko Cerje spomenik državnega pomena in je financiranje prevzela vlada. Po podatkih občine Miren - Kostanjevica muzejski prostori še niso dokončno opremljeni s predvidenimi vsebinami, z izjemo prvega nadstropja z eksponati iz prve svetovne vojne. Vendar je bilo po podatkih medijev Veliko Cerje že leta 2016 ena največjih turističnih atrakcij na Goriškem z okrog 15.000 obiskovalci letno, čeprav je bilo odprto samo ob koncu tedna.

Nekaj dni po Evstahijevi smrti sem zasledil na spletu sledeče globoke in občutene besede, ki se jim iskreno pridružujem: “Z veliko hvaležnostjo izrekamo poklon pokojnemu Evstahiju Preglju, ki je svoj vizionarski pogled, ideje, zavednost in ljubezen do lastne domovine utelesil v taki stvaritvi kot je Pomnik na Cerju. Ta bo ostal v večni spomin vsem pobudnikom, graditeljem in braniteljem slovenske zemlje ter (o)pomnik bodočim generacijam o njihovi preteklosti”. K čemur bi še dodal, da bo stoletja žarčil primorsko domoljubje po vsej Sloveniji in še čez.