Resnica kot zgolj ena izmed možnosti

Kdor vsaj bežno spremlja javne nastope politikov, pri čemer je vseeno, ali se osredotoča na domači ali tuji politični parket, je priča nenavadni spremembi, ki jo je težko spregledati, a smo se nanjo tako zelo navadili, da ji ne posvečamo pretirane pozornosti: politiki se pri laganju ne trudijo več. Ne skrivajo očitnih laži, ne olepšujejo, ne gradijo zapletenih konstrukcij, ki bi zdržale vsaj osnovno preverjanje. Laži izrekajo s tolikšno brezbrižnostjo, kot da javnost ni sposobna niti najosnovnejše kritične presoje slišanega. Na prvi pogled to deluje kot podcenjevanje, a je ta razlaga preveč preprosta in predvsem napačna. Ne gre za podcenjevanje, ampak za prilagoditev novim razmeram. Politiki se danes pri laganju ne trudijo več biti prepričljivi, ker to ni več pogoj za uspeh neke laži.

Da ne bo pomote, v množico političnih laži ne sodijo zgolj tisti primeri, ko oblastnik izreče nekaj, za kar ve, da ni res, ampak širši pojav, ko nek politik ali institucija zavestno ali preračunljivo popači javni pogled na stvarnost. Namen tovrstne laži ni zgolj prikriti dejstvo, temveč preurediti razmerje med dejstvi, odgovornostjo in posledicami, tako da resnica ne izgine, ampak postane neprepoznavna. Med politične laži torej ne sodijo le neposredne laži in dokazljive neresnice, temveč tudi polresnice, zamolčanja, prirejanje konteksta, manipulacija s številkami, zloraba jezika in vse tiste oblike sprenevedanja, s katerimi politika ne zanika resnice naravnost, temveč jo zamegli, raztegne, obide ali utrudi do te mere, da se javnosti nazadnje zazdi, da med resničnim in neresničnim sploh ni več mogoče potegniti ločnice. Da je malodane vseeno, če gre za laž ali ne.

Nekoč je v polju javnega veljalo, da mora laž čim bolj prepričljivo posnemati resnico. Da mora biti dovolj natančna, dovolj premišljena, dovolj skladna z resničnostjo, da preživi soočenje z dejstvi. Danes tega pritiska praktično ni več. Ne zato, ker bi bilo težje preverjati dejstva, saj so informacije dostopne bolj kot kadarkoli prej, temveč ker je njihov učinek drugačen. Razkritje neke politične laži ne deluje več kot razsodba, temveč zgolj kot ena izmed možnih interpretacij. Politiki so namreč ugotovili, da jim ni treba prepričati vseh ljudi. Zadostuje že, da ohranijo in mobilizirajo svoje najzvestejše privržence.

Ko Donald Trump izusti neko izmed več kot 35.000 evidentiranih političnih laži in zavajanj, ga ne zanima, kaj si o tem mislijo tisti, ki se z njim ne strinjajo. To prakso je prenesel tudi na bližnje sodelavce, ki so v tandemu z njim tako pogosto in brezsramno streljali kozle, da je zanje Trumpova svetovalka Kellyanne Conway leta 2017 skovala evfemizem z izrazitim oksimoronskim pridihom: alternativna dejstva. Če se je sprva zdelo, da je na posledice očitnega laganja imun zgolj Trump, je pojav različnih posnemovalcev ovrgel to hipotezo. Danes jih lahko zasledimo na praktično vseh ravneh političnega delovanja, tudi pri nas. Ne da bi bili doslej naši politiki zgled kredibilnosti ali verodostojnosti, so pred tednom dni uspeli mejo sprejemljivega spustiti še nekoliko nižje. Na drugi najpomembnejši položaj v državi so izvolili človeka, ki je uspel z dejanji na laž postaviti lastne (kot je sam pogosto poudarjal: notarsko overjene) besede in nato v hramu demokracije pridigal o potrebi po tem, da je treba vrniti veljavo dani besedi.

Kako se je na to odzvala smetana slovenske politike? Tisti, ki so na njegovi strani, so mu ploskali, nasprotniki so se zgražali. Popolnoma v duhu sodobnega časa. Politika danes ne nagovarja več enotnega avditorija kot nekoč, ampak posamezne fragmente javnosti. Neka trditev je lahko za del družbe očitna neresnica, a hkrati za drugi del povsem sprejemljiva interpretacija realnosti. Ne zato, ker bi bila točna, ampak ker se bolje ujema s tem, kar že verjamejo. Zato laž danes pogosto ni manever, ki bi imel za cilj prepričati drugače misleče, ampak služi utrjevanju pripadnosti somišljenikov. Njena poanta ni v ustvarjanju vtisa resničnosti, ampak krepitvi občutka pripadnosti.

V danih razmerah tudi samo razkritje laži izgubi svojo ostrino. Ko je laž razkrita, se praviloma ne zgodi nič, razkritje ne povzroči bolečih posledic za tistega, ki jo je izrekel. Če razkrita laž ne rezultira z odstopom, izgubo podpore ali vsaj znatno politično škodo, potem ni razloga, da bi bila boljša. Zakaj bi se nekdo trudil z zapleteno konstrukcijo, če lahko očitna laž doseže enak učinek? Stvar racionalne politične kalkulacije. Zato laži postajajo vedno bolj grobe, neposredne, površne in manj prefinjene. Ne zato, ker bi bili politiki bolj pokvarjeni ali manj sposobni lažnivci in manipulatorji, ampak ker dejansko ni potrebe po večji kompleksnosti izrečenih političnih laži.