Radoš Bolčina: “Gledališče ni kraj za intelektualno razglabljanje, ampak prostor izkustva”

Mnogim Primorcem v osebni izkaznici piše, da so se rodili v Šempetru pri Gorici, ampak vi ste tam tudi dejansko preživeli otroštvo. Je bilo to mestno ali vaško življenje?

“Res je. Sem Šempetrc na začasnem delu v Grgarju, ki se vozi v službo v Novo Gorico. Rojen sem prav v središču Šempetra. Prvo obdobje svojega življenja sem preživel v tako imenovanem zdravstvenem bloku. Oba moja starša sta bila namreč zaposlena v bolnišnici. Kasneje smo se preselili na obrobje, na Sipnik, med Šempeter in Volčjo Drago. Takrat je tam še dišalo po gnoju, zdaj, kot po novem pravijo, pa smrdi. V času moje mladosti je bilo predmestje Šempetra še dokaj kmečko in tudi mi smo doma imeli nekaj domačih živali.”

“Ne zagovarjam zaprašenega gledališča, ampak na trenutke postane igralec, sploh ko ima za seboj dolgo kilometrino, utrujen od eksperimentov postdramskega gledališča, ki včasih mrcvarijo klasične tekste.”

Je res, da ste v potoku lovili rake?

“Tudi to je res. To sem v nekem intervjuju omenil ob čudenju, kako čist je bil takrat potok. Znano je namreč, da potočni raki živijo samo v najbolj neoporečni vodi.”

“Ob vračanju v lokalno okolje nisem čutil frustracij, čeprav so mi sošolci oponašali: 'Pa kaj boš v tisti Gorici!'”