Protislovja slovenske kulturne politike

Izpljuniti ... kako zanimiva beseda. Sprašujem se, če gre za slogovno zaznamovano besedo ali ne. Ko sem se pred časom na enem izmed koncertov z znancem pogovarjal o alternativni kulturi v slovenski Istri, mi je rekel, da je koprski mladinski center alternativno kulturo izpljunil ven, ker naj ta tam ne bi bila dobrodošla. To je izustil s tolikšno mero prezira do takratne mladinske politike v koprski občini, da je glagol “izpljuniti” zagotovo pridobil točko ali dve na lestvici slogovne zaznamovanosti. Koprska alternativna kultura je bila svoj čas namreč zelo močna. Koncertne in druge vsebine so bile na voljo tako rekoč vsak dan. Od ponedeljka do nedelje. Ne glede na “jezne sosede” ali “šolo naslednji dan”. Do takratne Brecljeve “izdaje” in famozne predaje ključev “nebodotičnemu” županu teh težav istrska mladina ni poznala. S prihodom novega vodstva mladinskega centra pa so se težave iznenada pričele. Koncerti ob ponedeljkih so kmalu postali le še bled spomin, novi prostori pa sterilni in namenjeni komercialnim vsebinam. Nič več brazilskih punkerjev, zdaj z odra odmeva Hamo & Tribute2Love. S Hamom seveda ni nič narobe, a sam prostor si zasluži več kot le to in tudi sega mnogo dlje.

Od tod torej gnev koprskih alternativcev. Podobno se najbrž počutijo tržaški in koroški Slovenci, ki jih je, tako kot koprski mladinski center alternativno, slovenski paviljon na Frankfurtskem knjižnem sejmu “izpljunil” ven. Vsaj tako se počutijo. Pozabljene in zapostavljene. Dolžnost državnih organov na tem mestu je, da te občutke, ki so tako ali drugače vpeti v naš literarni prostor, poskuša odpraviti. Na vse možne načine. S pojasnili, ki so jih ponudili ob določenih očitkih, ki so jih doleteli ob razgrnitvi programa, so se sicer oprali krivde, a to še zdaleč ni dovolj. Ljudje se počutijo izločene. In to ni OK! Morda je že napočil čas, da se zdaj oglasi predsednica države in dokaže, da “predsednica vseh” ni le mantra v predvolilni kampanji.

Moraliziranje o političnih dogmatizmih, pravičnem financiranju v stilu “mi si zaslužimo več kot oni” in splošno pranje umazanega prerila v javnosti, k prepoznavnosti in re-popularizaciji slovenske literature prav nič ne pripomore.

A kot že večkrat povedano. Da slovenski paviljon na Frankfurtskem knjižnem sejmu ne bo Pahorjev paviljon, je najmanjši problem, ki ga ima slovenska literatura. Sprehodite se, no, med mladimi in jim zastavite čisto preprosto vprašanje. “Kdo je Boris Pahor?” Tisti, ki vam bo vesolje namenilo srečo in ne boste naleteli na skomig z rameni, boste najbrž naleteli na odgovor v stilu “Bivši predsednik, a ne?”

Dejstvo je, da mladi ne vedo več, kdo je Boris Pahor. Zgodovine ne spoznavajo več na način, kot s(m)o jo tisti pred njimi. Pa ne samo zgodovine, temveč tudi literature, glasbe in kulture nasploh. Koncentracija, ki jo premorejo, je bistveno kratkotrajnejša. Zato jim je potrebno ta “naš” način približati, da se bo lahko postopoma podaljšala in bo lahko literatura obstala. Moraliziranje o političnih dogmatizmih, pravičnem financiranju v stilu “mi si zaslužimo več kot oni” in splošno pranje umazanega prerila v javnosti, k prepoznavnosti in re-popularizaciji slovenske literature prav nič ne pripomore. Kvečjemu mlade odvrne od tega, da bi se sploh poglobili v ozadje tega problema. Lep korak naprej je izdaja Pahorjeve Nekropole v obliki grafičnega romana, stripa, če hočete. V luči prepirov in splošnega negodovanja glede sejma, na katerem bi ta strip lahko zasijal, se take priložnosti izgubljajo. Pahorja ne smemo izpljuniti!

Morda je napočil tudi čas za razmislek o umestitvi Pahorjevih del na seznam obvezne literature za vse srednje, če ne tudi osnovne šole. Se še vedno ne zavedamo, da eden večjih pričevalcev zgodovine izginja iz Primorske, vraga, celo slovenske zavesti? Pri vseh problemih, ki tarejo slovensko kulturno sfero, se ukvarjamo s tem, kdo je “kriv”, da bo Pahor vendarle našel svoje mesto v paviljonu na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Na kmetiji je lepo, ija ija o.

Podobno kot v literaturi je tudi v drugih vejah umetnosti. Domače glasbene izvajalce, ki so v tujini več kot samo cenjeni, pri nas obravnavamo kot državne parazite. V času zadnje Janševe vlade se je nabor kulturnikov, ki so bodisi izgubili status samozaposlenih v kulturi, bodisi pristali na Twitter spisku “pijavk”, znatno povečal. Na seznamu so se znašli celo Laibach, ki jih zdaj z slovensko-iranskim diplomatskim projektom, poustvarjenim Bartolovim Alamutom, pošiljamo na Frankfurtski knjižni sejem. Podobno protislovje se kaže v nedavni zavrnitvi sofinanciranja nemškega prevoda zbirke 126 originalnih ampelografskih slik bidermajerskih slikarjev Vinzenza in Conrada Kreuzerja iz tridesetih let 19. stoletja s strani Mestne občine Maribor. Prav slednja se je nedolgo tega z Ministrstvom za kulturo dogovorila za sredstva v višini 290.000 evrov. A ta sredstva očitno niso namenjena literaturi, ki bi lahko Maribor popeljala na svetovni zemljevid. Slovenski kulturno-politični diaspori očitno res lahko diagnosticiramo Tourettov sindrom.