Prostorsko načrtovanje brez izvršnih dejanj nima nobenega smisla

Tako imenovani trajnostni koncept narekuje sozvočje okoljskih, socialnih in ekonomskih dejavnikov. Priseganje na trajnost torej ni na mestu, če je nekdo zaprisežen naravi čim bolj prijaznim postopkom, obenem pa sodelavcem ne plačuje za opravljeno delo. Prav tako ni trajnostno, ko si želi kdo oprati ime (in vest) z vlaganji v, denimo, čiste tehnologije, denar pa je, spet denimo, iz trgovine z orožjem, ki, kot vidimo, v zadnjem času cveti. Trajnostno ni niti, da si postavljamo preveč (samo)omejitev. Velikanski delež opevane Nature 2000 v Sloveniji je videti kot vrhunska skrb za ohranjanje narave in njeno biodiverziteto, a zna tudi ogrožati kakovostno življenje ljudi, njihovo pridelavo, razvoj dejavnosti in kulturno krajino. Seveda se zavedamo pomena ohranjanja narave v najširšem smislu, a ohranjanje zaradi ohranjanja nima pravega smisla. Po drugi strani pa drži, da so tudi pragozdovi in neokrnjena območja razumna raba. Vzpostavljajo in ohranjajo čim višjo stopnjo biodiverzitete, obenem pa vplivajo na kakovost marsičesa v našem okolju. Nenazadnje zraka, ki ga dihamo.

Trajnostna raba prostora je nek skupek politik in načrtov za ustrezno umeščanje in izrabo številnih dejavnosti. Temelji na družbenem dogovoru, katere dejavnosti in približno na kak način želimo urejati na posameznem območju, koliko naj bo zelenih površin, kje in kaj graditi, kaj z obrežji rek, jezer in morja, česa se ne bomo dotikali in kaj bomo preoblikovali. Gre za to, kje bomo živeli, kje delali in tudi proizvajali, kje preživljali prosti čas, kje bomo gostili naše goste, kje in na kakšen način potovali, kje bodo naše bolj umazane dejavnosti in slednjič za to, kje in kako si bomo pridelovali hrano. Bolj natančen in bolj čvrst je družbeni dogovor, manj zagat se bo pojavljalo. Itak pa jih je vselej dovolj in preveč. Italijani in Avstrijci tako nimajo problema z umeščanjem jedrskih elektrarn, ker so se odločili, da te ne bodo vir njihove energije. O tem torej vsaj v tej in še kakšni generaciji niti ne razmišljajo. Pri nas do nadaljnjega denimo ni dileme, ali naj bodo v Škocjanskem zatoku ptiči in sprehajalci, morebiti veslači ali nemara avtomobili in kontejnerji. Zatok je naravni rezervat, opredeljen s posebnim zakonom.

Tudi za prostorsko načrtovanje so gotovo svetli zgledi. Jasno, vsake oči imajo svojega malarja, eni bi Dubai, drugi Firence, tretji gozd. Nekje je treba priti skupaj in se odločiti. Potem pa akcija, saj prostorsko načrtovanje brez izvršnih dejanj nima nobenega smisla.

Zakonodaja usmerja večino operacij v prostoru, izvedbeni koncepti so opredeljeni v nižjih aktih in na nižjih ravneh. Usmeritve iz državnih aktov morajo občine upoštevati pri pripravi njenih aktov, prostorskega plana, načrta in podrobnega prostorskega načrta. Vse lepo in prav, če teče in deluje. Velika škoda je, da se ne ureja prostora in umešča dejavnosti vanj tudi na ravni regij. Slovenski svet pod Črnim Kalom, Istra torej, kar kliče po skupnem upravljanju s prostorom in umeščanju dejavnosti vanj. Štiri občine so upravno in formalno resda štiri entitete, a je kraj eden in ga pri številnih aktivnostih tako domačini, še bolj pa turisti, tako tudi razumejo. Nihče ne pričakuje, da bodo urejali vse podrobnosti v vsaki posamezni občini, verjetno pa se lahko dogovarjajo o ključnih stvareh, ki si jih posamezna občina morda ne more privoščiti, skupaj pa bi si jih lahko in bi bile dobrodošle. A regij nimamo, zato ni niti regionalnih pristojnosti in obvez. Dogovarjanje je odvisno od volje aktualnih oblasti, te pa so na volilnem prepihu vsaka v svoji občini. Lahko da deluje, lahko pa da imamo česa preveč in česa, kar bi bilo dobro, da je prisotno v regiji, sploh ne.

Seveda je prav, da so posegi v prostor nadzorovani in regulirani. Ne le, da vidimo drugod, kaj se zgodi, ko kapital prevzame vse vajeti, zgodilo se je že tudi pri nas. Če so oči prevelike, je prav lahko prostor poškodovan za zelo dolgo. Solis v Kopru in Stožice v Ljubljani sta precej očitna primera. Prav tako je problematično, če odločitev o posegih ni. Pri nas zaradi počasnih postopkov stagnira marsikatera dejavnost, bodisi industrijska ali kmetijska, priložnosti pa se selijo drugam, z njimi tudi ljudje. Priložnosti se selijo tudi zaradi slabe stanovanjske politike, ki je pognala cene stanovanj domala po vsej državi v nebo. Zdaj naj bi jih umirili s (pre)reguliranjem oddajanja turističnih stanovanj. No, bomo videli.

Izola je primer stoterih prostorskih priložnosti. Mestno jedro obdajajo velikanske škrbine, za katere vsi vedo, da se mora na njih nekaj zgoditi. Resda bolje počasi in zanesljivo, s kvalificiranimi investitorji, a videti je, da bodo priložnosti ujele šele prihodnje generacije. Čisto prav je, da so prebivalci izrazili pomisleke in nestrinjanje ter ustavili sprejemanje prostorskih aktov, ni pa prav, da se vse skupaj vleče in vleče.

Tudi za prostorsko načrtovanje so gotovo svetli zgledi. Jasno, vsake oči imajo svojega malarja, eni bi Dubai, drugi Firence, tretji gozd. Nekje je treba priti skupaj in se odločiti. Potem pa akcija, saj prostorsko načrtovanje brez izvršnih dejanj nima nobenega smisla.