Nekaj je treba storiti!

Prek Črnega Kala gre vsak dan več kot 8000 tovornjakov, še nekaj tisoč se jih na primorsko avtocesto vključi na Razdrtem. Osebnih vozil gre skozi Postojno blizu 30.000. Takšna so povprečja iz dosegljivih podatkov za predlani. Vrednosti so zdaj verjetno nekoliko višje, saj se promet načeloma povečuje s stopnjo, podobno gospodarski rasti, pri nas še nekoliko hitreje, ker je tranzit vezan tudi na druga srednjeevropska in vzhodnoevropska gospodarstva. K temu je treba dodati turistični promet. Hrvaška Istra ima pol milijona turističnih ležišč in še deset tisoče vikendašev, v slovenski Istri je približno 30.000 postelj za turiste. Njihov obrat je hiter, v toplem delu leta vsaj nekajkrat na mesec. Številke torej govorijo o izjemno velikem obsegu prometa s pričakovanimi zastoji. Ko vključimo še zožitve in omejitve prometa zaradi obnove avtocest in ugotovitev, da v jugozahodni Sloveniji ni bilo zagotovljene avtocestne povezave proti Kvarnerju in hrvaški Istri, postane slika katastrofalna.

Dejstvo je, da je naša država ozko grlo pri zagotavljanju temeljnih svoboščin EU o prostem pretoku ljudi in blaga. Omejitve zaradi neustrezne infrastrukture so pereče in tudi boleče, še bolj kot za kamijonarje in turiste za domačine. Tako tiste, ki so na cesti zaradi službe, med katerimi so številni visoki uradniki in funkcionarji v pretirano centralizirani državi, kot tiste, ki ne morejo od doma, ker je enostavno vse zablokirano.

Kazalniki so, tako pravijo prometni strokovnjaki, terjali ukrepanje že pred desetletjem in še prej, a je Slovenija investicijske injekcije usmerila na železnice. A ne na cestnem ne na železniškem omrežju ni videti smelih načrtov za prihodnost. Ljubljana, ki je na ugodni geografski legi v središču države in na križišču glavnih poti, je pogosto prometno povsem blokirana. Z veliko železniško obnovo tranzita niso umaknili pod zemljo ali z njim obšli prestolnice, kar pravzaprav pomeni, da ni pogojev za nadaljevanje trenda, ki bi ga načeloma omogočila druga proga drugega tira. S cesto je podobno: v konicah je premikanje okrog Ljubljane izjemno oteženo, namesto da bi počeli kaj pametnega, četudi gledali v zrak in razmišljali, tisoči in tisoči sedijo v avtomobilih.

Kdo je zamudil, je ta trenutek pravzaprav nepomembno. Morda je analiza potrebna zaradi tega, da se tiste “sile”, ki zavirajo razvoj in gradnjo prometne infrastrukture, umakne iz procesov načrtovanja in odločanja. Trajnostne rešitve prometa se pri nas ne izidejo. Nasprotovanje širitvi avtocest, ker da to samo po sebi prinese več prometa, je trapast koncept. Sporočanje o več premikanja s kolesi in z javnim prevozom je urbana zadeva. Podeželje je pri nas slabo povezano, morda za šolo še nekako, za neko normalno kakovost življenja pa niti slučajno. Stoječe kolone avtomobilov s prižganimi motorji so na neki način velik posmeh zelenim konceptom, obenem pa je grozljivo dejstvo, da gre za velikansko onesnaževanje. Zlasti v Ljubljani, ki se - tudi zaradi prometa - ne more pohvaliti s čistim zrakom.

O zaporah pri Postojni in pri Kozini smo sproti obveščeni. Menda je vse po pravilih, četudi izvajalci obnov nimajo dovolj delavcev, tudi strojni park je videti bolj pičel kot na podobnih gradbiščih pri sosedih. Čez prst se zdi, da Dars k obnovi ne zna (ali noče) povabiti izvajalcev iz tujine, ker so domači omejeni z resursi. Težko si je predstavljati, da bi gradbinci, ki v neskončnost obnavljajo odseke, ki pravzaprav niso videti zahtevni, gradili nove prepotrebne prometnice proti Kvarnerju in Istri ter nov, zunanji tranzitni obroč okrog Ljubljane. Zadeva terja ukrepanje in akcijo. Ker naši odločevalci in stroka očitno niso kos problemom, naj politika pomoč čim prej poišče v tujini.

Kar se tovornega prometa tiče, je videti, da bo Slovenija zgolj rezervni koridor iz Italije proti srednji Evropi. Avstrijci v velikem investicijskem sunku, kakršnega so pred poldrugim stoletjem izvajali pod cesarjem Francem Jožefom, končujejo predor pod Semmeringom in z Italijani pospešeno vrtajo Brenner, lani so odprli predor Koralpe. Verjetno bodo še bolj zaostrili pogoje za prevoz po cestah, kar se bo do neke mere poznalo tudi pri nas. A gre za slabo tolažbo.

Del dnevne migracije in ljubljanskih zastojev bi v Sloveniji rešili z decentralizacijo. Kjer ni ročnega dela in nujnega osebnega stika, se da delo opravljati na daljavo, tako dela pol sveta. Selitev kakšnega ministrstva in drugih ustanov v regije bi bilo dobro sporočilo državljanom, da ni treba za vsako figo v Ljubljano, ob manj prometa in tudi manj onesnaževanja pa bi šli vštric z zeleno agendo. Morda bi ob regionalni reformi državo lažje naredili vitkejšo, o čemer sicer poslušamo le pred volitvami. •