Prižig sveč in molitev žal nista dovolj

Vsak izmed nas se mora na neki način čutiti odgovornega za opustošenje, ki mu je podvržen naš skupni dom, začenši s tistimi dejanji, ki - čeprav samo posredno -, gojijo spopade, ki bičajo človeštvo. Tako se podžigajo in prepletajo različni, a med seboj povezani sistemski izzivi, ki bičajo naš planet. Zlasti imam v mislih vse vrste neenakosti, nečloveško ravnanje z migranti, propadanje okolja, zmedo, ki jo namenoma povzročajo napačne informacije, zavračanje vsakega dialoga, znatno financiranje vojaške industrije. Vse to so dejavniki konkretne nevarnosti za obstoj celotnega človeštva. Na začetku leta zato hočemo prisluhniti temu kriku človeštva, da bi se vsi skupaj in osebno čutili poklicani, naj zlomimo verige krivičnosti. Kakšno obrobno dejanje filantropije ne bo dovolj. Potrebne pa so kulturne in strukturne spremembe, da bo prišlo tudi do trajne spremembe.

La kdo ne bi soglašal z modrimi besedami iz prejšnjega odstavka, ki jih ni zapisala avtorica uvodnika, temveč so jih sredi decembra objavili na uradnem vatikanskem portalu. Gre za del, natančneje 4. točko poslanice papeža Frančiška za 58. svetovni dan miru, ki bo 1. januarja 2025, naslov celotnega zapisa pa se glasi: Odpusti nam naše dolgove, daj nam svoj mir.

Medtem ko bogovi na vsakoletnem simpoziju med zemljo in nebom drug drugega prepričujejo, kateri je bolj milosten in kateri verniki so bolj vdani “absolutni pokorščini”, se morda te dni za spoznanje bolj kakor prižiganju sveč in molitvi velja posvetiti vprašanju, kakšen svet si želimo. In ukrepati.

Da je Frančišek, največji levičar med papeži, zapisal nekaj tako obče sprejemljivega, ne preseneča, ob opombi, da smo pri našem prepisu namerno izpustili nekaj besed; in sicer iz stavka, kjer pravi, da na začetku prihajajočega leta hočemo prisluhniti kriku človeštva, da bi se vsi skupaj in osebno čutili poklicani, zlomiti verige krivičnosti, “da bomo razglašali Božjo pravičnost”.

V sekularni družbi tako ateisti kakor tudi predstavniki mnogih drugih ver ne morejo natančno vedeti, kaj je “Božja pravičnost”. Tudi po prebiranju “znanstvenega članka” Božja pravičnosti med kaznovanjem in odpuščanjem v hebrejski Bibliji, ki ga je v Bogoslovnem vestniku objavil Jože Krašovec, bi v teh kratkih vrsticah težko strnili, kar je že avtor sam skušal na trinajstih gosto tipkanih straneh. A nekaj je jasno: “Samo na podlagi celotne perspektive splošne zgodovine odrešenja je mogoče ugotoviti, da sta prav absolutna božja avtoriteta in zahteva po človekovi absolutni pokorščini najpomembnejši temi Svetega pisma.” Umetna inteligenca, Copilot, eden od programov na spletu, pritrjuje: “Božja milost je nezaslužena Božja ljubezen in pomoč, ki jo Bog daje ljudem za njihovo dobro in odrešenje.” A božje milosti ne poznajo le kristjani, opozarja internetni sogovornik. Tudi Alah je izjemno milostljiv, pravzaprav naj bi bila njegova milost brezmejna.

A kaj bi ta hip z milostjo? Če se človek še tako trudi, umiranje v imenu tega ali onega boga, kakršnemu smo priče v Palestini, težko razumemo kot nekaj, kar je treba potrpeti, “ker nam bodo vsi grehi” odpuščeni. Eno temeljnih vprašanj, zakaj bogovi - saj jih je več, mar ne? - vse to dopuščajo, bo ne glede na vse poskuse odgovorov ostalo.

V času, ki je v sozvočju z naravo zaradi krajših obdobij dnevne svetlobe namenjen nekakšnemu umirjanju, počitku, imamo morda res več časa za premišljevanje - namesto letanja za zapovedanimi darili - ali pa molitev, če je človek veren, ali za meditacijo, če nas vrača k sebi, ali za vnovični premislek, kaj pomeni biti človeku človek onkraj vseh bogov, božanstev, malikov in osebnih prepričanj. Ob verzih Johna Lennona iz pesmi Imagine (Pomisli) se je nemogoče upreti ganotju. “Požvižgaj se na meje, ki nas ločujejo. Življenje naj bo sveto, brez vere in strahu. Pomisli, da otroci rastejo v miru,” je besedilo za slikanico Amnesty International leta 2017 mojstrsko prevedel Milan Dekleva. Pesem, zaradi katere so Lennona obtožili širjenja komunistične ideologije, še vedno boleče opozarja na vire naših zablod. “Pozabi na lastnino, pohlep, ki nas deli. Pomisli na ljubezen. Pomisli, da si človek, z drugim vse deli.” Pomislimo. Težko gre. Že dolgo ne pomaga niti misel iz Biblije: “Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe.” Lennona so resda ustrelili, a iskanje poti, ki ne bi človeštva razdvajala, je še v polnem teku. Ljubiti svojega bližnjega, kakor bi sebe, je pravzaprav komplementarna misel Marxovi, v kateri pravi: “Odpravite izkoriščanje človeka po človeku in odpravili boste izkoriščanje naroda po narodu.”

Če se vrnemo k uvodnim papeževim besedam, da se mora vsak od nas na neki način čutiti odgovornega za opustošenje, ki mu je podvržen naš skupni dom, je iz njih moč izpeljati tudi misel, da lahko vsak izmed nas nekaj stori za drugačno, boljšo družbo. Medtem ko bogovi na vsakoletnem simpoziju med zemljo in nebom drug drugega prepričujejo, kateri je bolj milosten in kateri verniki so bolj vdani “absolutni pokorščini”, se morda te dni za spoznanje bolj kakor prižiganju sveč in molitvi velja posvetiti misli, kakšen svet si želimo. In ukrepati. Če si želimo prijaznega, bodimo prijazni. Če bi radi več razumevanja, bodimo razumevajoči. Če bi radi več miru - širimo mir. Bi radi spoštovanje - spoštujte. Bi radi pravičnost - bodite pravični. Noro preprosto.

V tem duhu naj minejo tudi dnevi, ki so za nekatere praznik, za marsikoga pa tudi čas, ki ga je treba preprosto preživeti. Pretolči se skozi dni, “ko smo vsi boljši”, oglase s popolnimi družinami in verige svetlobnih okraskov z mislijo na prihodnost, ki mora, mora biti svetlejša. In bo. Dobesedno. Že od jutri, po zimskem solsticiju, se bo delež svetlobe iz dneva v dan daljšal. Nova priložnost. Pomislimo.