Primite se za sedla, vrača se Trump

Zdi se skoraj neverjetno, a zgodilo se je. Donald Trump je, kot radi poudarjajo njegovi tesni zavezniki, uprizoril največjo vrnitev v zgodovini ameriške in svetovne politike. Demokratska kandidatka Kamala Harris, ki so ji javnomnenjske raziskave napovedovale rahlo prednost, je izgubila volitve. V zgodovino se ni vpisala kot prva temnopolta predsednica.

Tako kot na “prazniku demokracije” pred osmimi leti, ko je Trump pometel s tedanjo demokratsko kandidatko Hillary Clinton, so javnomnenjske raziskave zgrešile. A tokrat niso zgrešile ameriške stavnice. Po poročanju časnika Wall Street Journal so napovedale zmago republikanca, ki je zajahal val razočaranja nad inflacijo in na svojo stran pridobil tudi navdušence nad kriptovalutami. Vrednost bitcoina je po volitvah močno narasla. Očitno so stavnice precej boljši pokazatelj povprečnega volilca in povprečnega populista.

Donald Trump se je predstavil kot jasna alternativa globoko zakoreninjenim političnim strukturam, tako na republikanski kot na demokratski strani.

Zmaga republikanca, ki velja za bahavega, neotesanega, zmerljivega in šovinističnega politika, ki rad koketira z avtoritarnostjo, pravzaprav ne bi smela biti presenečenje, ne glede na ogorčenje na naši strani Atlantika. Trump je sinonim za nebrzdani ameriški kapitalizem, za podjetništvo in za kopičenje kapitala za vsako ceno. Pooseblja ameriški slogan “naredi sam” (do it yourself).

S svojimi milijoni in poslovno kariero, ki jo spremljajo številni zdrsi in bankroti, ter z lastnimi stolpnicami, golf igrišči, letali, limuzinami, pozlačenimi stranišči in podstrešnimi stanovanji, pooseblja ameriške sanje in slo po uspehu ne glede na moralne ali druge zadržke. Prav zato so vlagatelji na ameriških kapitalskih trgih z navdušenjem sprejeli njegovo zmago. Trump, kot je že obljubljal na predsedniških volitvah leta 2020, napoveduje nižje davke, deregulacijo in odpravo odvečne birokracije. Njegova kampanja je našla odmev tudi pri delavskem razredu, ki je razočaran nad nižanjem življenjskega standarda in bedo, ki na ameriških ulicah preži za vsakim vogalom.

Pozivi demokratov, da je treba zaščititi ameriške vrednote, demokracijo in druge bolj kot ne abstraktne pojme, so med množicami, ki skušajo preživeti iz dneva v dan in so globoko razočarani nad statusom quo, ki ga je demokratska oblast skrbno ohranjala pri življenju, izzveneli. Gotovo tudi ni pripomoglo spoznanje, da je kampanjo Kamale Harris podprlo še več milijarderjev in vplivnih oseb iz Silicijeve doline kot Trumpovo. Poslovnežu z Manhattna, ki je na politični parket stopil brez političnih izkušenj, so demokrati tlakovali pot do Bele hiše. Ponovno se je predstavil kot jasna alternativa globoko zakoreninjenim političnim strukturam, tako na republikanski kot na demokratski strani.

Morda ni več smiselno govoriti o Združenih državah Amerike kot državi, razdeljeni na dva pola. Trump ni le osvojil elektorskih glasov, temveč je prejel tudi večinsko podporo volilcev. Zmagal je celo v nekaterih tradicionalno demokratskih zveznih državah, s svojim obsežnim predvolilnim dogodkom v dvorani Madison Square Garden v New Yorku, kjer so nastopili tudi prvi mož Tesle in vesoljskega podjetja SpaceX Elon Musk ter komik Tony Hinchcliffe, ki je označil Portoriko za “plavajoči otok smeti”, je mobiliziral tudi številne volivce na Manhattnu, sicer demokratski trdnjavi. Zdi se, da je glasove dobil povsod. Zato bomo morda morali opustiti misel, da so ZDA razdeljena država, in jih začeti razumeti kot državo, kjer prevladuje Trump oziroma njegov vpliv.

Donald Trump bo kot 47. ameriški predsednik zaprisegel 20. januarja. Tako bo postal drugi predsednik v zgodovini ZDA, ki je osvojil dva predsedniška mandata, a ne zaporedoma; doslej je to uspelo le demokratu Groverju Clevelandu v 19. stoletju. Ne glede na to, kaj si mislimo o republikanskem politiku, ki bo tudi prvi kazensko obsojeni predsednik v zgodovini ZDA, je dejstvo, da so ga Američani izvolili za svojega predsednika. Pošteno je zmagal v demokratičnem boju za predsedniški stolček.

Ker Trump napoveduje večji izolacionizem ZDA in protekcionizem ameriškega gospodarstva, za Evropo najbrž ne kaže najbolje. V münchenskem ekonomskem inštitutu IFO so že ocenili, da bo njegova ekonomska politika prinesla velike težave Nemčiji in Evropski uniji. Nad Trumpovimi napovedanimi uvoznimi tarifami so zaskrbljeni tudi slovenski gospodarstveniki. Čeprav je v Beli hiši prva dama slovenskega rodu, težko verjamemo, da se bo Slovenija znašla na radarju velesile. V luči zmage republikanskega kandidata je težko razumeti tudi slovensko dobrikanje predsedniku Bidnu na nedavnem obisku v Beli hiši, ki je bil predvsem priložnost za fotografiranje.

Z Donaldom Trumpom se najbrž vrača tudi krhanje tradicionalnih transatlantskih vezi med Evropo in ZDA. Morda bo Evropa prvič po drugi svetovni vojni simbolično ostala sama. A prav v tem se morda skriva njena priložnost. S čedalje večjo ameriško samoizolacijo bi lahko Evropo to spodbudilo k bolj odločnemu nastopu na svetovnem političnem odru. Lahko bi, denimo, jasno in nedvoumno obsodila izraelske vojne zločine v Gazi in drugod.