Pred 70 leti je v Kopru odprl vrata italijanski konzulat

Domoznanski večer z naslovom Spomin in sodelovanje: Italijanska knjižna dediščina in koprska knjižnica je nedavno v prostorih knjižnice povezal preteklost in sedanjost, zgodovino in dialog, knjige in ljudi. Dogodek, ki je potekal v soorganizaciji z Generalnim konzulatom Republike Italije v Kopru, je bil obenem izraz zahvale italijanski skupnosti za njeno dolgoletno in plodno sodelovanje s koprsko knjižnico.

Večer je vodil Peter Štoka, ki je prisotne z občutkom in razgledanostjo popeljal skozi vsebinsko bogat program dogodka. Osrednji gost večera je bil generalni konzul Italije v Kopru Giovanni Coviello, ki je obiskovalcem predstavil manj znana poglavja iz 70-letne zgodovine italijanskega konzulata v Kopru. Predstavitev je temeljila na osebnih pričevanjih, zgodovinskih dokumentih in časopisnih izrezkih, ki so osvetlili nastanek in razvoj konzulata od leta 1954 dalje - v času velikih političnih in družbenih sprememb.

Na dogodku so sodelovali tudi pomembni gostje iz vrst italijanske narodne skupnosti in javnega življenja, ki s svojim delovanjem soustvarjajo kulturni in družbeni utrip tega prostora. Dogodek je poudaril pomen čezmejnega sodelovanja ter vloge knjižnice kot prostora kulturnega srečevanja in dialoga. Ob tej priložnosti se je Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper, ki jo vodi direktorica Luana Malec, zahvalila italijanski skupnosti za dolgoletno podporo in zaupanje.

O avtorju

Filozof Tedej Sušelj je zaposlen na Oddelku za domoznanstvo in knjižno dediščino Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper.

Italijanski konzulat v Kopru od leta 1954

Večer je izpostavil pomen spomina in sodelovanja kot dveh temeljnih stebrov, ki povezujeta skupnosti - ne le v zgodovinskem smislu, temveč tudi v kulturi dialoga, usmerjeni v prihodnost. Generalni konzul Republike Italije v Kopru Giovanni Coviello je ob tej priložnosti izrazil hvaležnost za sodelovanje s Knjižnico Koper ter posebej izpostavil razstavo, s katero je knjižnica gostovala v Rimu. Kot je dejal, so “v italijansko prestolnico prinesli nekaj Kopra”. V zgodovini tega prostora ima pomembno mesto tudi italijanski konzulat, ki je v Kopru prisoten že od leta 1954. Med pripravo predstavitve je konzul odkril številne zanimive dokumente in anekdote. Sam je že 20. konzul v Kopru po vrsti.

Ob tem je poudaril, da želi poslušalcem predstaviti ne le historične podatke, temveč tudi vzdušje časa ter način, kako so se razmere skozi desetletja spreminjale - in to v pozitivno smer. V svojem nastopu je podal strnjen oris zgodovine konzulata, katerega začetki segajo v čas podpisa Londonskega memoranduma oktobra 1954.

Začetki italijanskega konzulata v Kopru segajo v čas podpisa Londonskega memoranduma oktobra 1954. K memorandumu sta bili priloženi dve pismi - italijanskega in jugoslovanskega ambasadorja v Londonu -, saj je bil dogovor podpisan prav v britanski prestolnici.

Dogovor, podpisan v Londonu

K memorandumu sta bili priloženi dve pismi - italijanskega in jugoslovanskega ambasadorja v Londonu - saj je bil dogovor podpisan prav v britanski prestolnici. Italijanski ambasador je v pismu jugoslovanskemu kolegu izrazil namero, da Italija, v skladu z memorandumom, zaprosi za soglasje jugoslovanske vlade glede odprtja italijanskega konzulata v Kopru, ki bi bil pristojen za konzularne dejavnosti na ozemlju, ki bo prešlo pod jugoslovansko upravo. V zameno je Italija pristala na odprtje jugoslovanskega konzulata v Trstu za območje, ki bo prišlo pod italijansko upravo. Tako sta se skoraj istočasno rodila italijanski konzulat v Kopru in jugoslovanski konzulat v Trstu.

Jugoslovanski ambasador je v odgovoru sporočil, da se njegova vlada strinja z odprtjem italijanskega konzulata v Kopru, obenem pa se je zahvalil za soglasje Italije glede odprtja jugoslovanskega konzulata v Trstu in napovedal imenovanje generalnega konzula.

13. oktobra 1954 je Italijanska republika izdala dekret o ustanovitvi italijanskega konzulata v Kopru. Čeprav je bil dekret izdan 13. oktobra, je veljal za nazaj - od 5. oktobra, dneva podpisa memoranduma. Tako se je na ta dan v Kopru nekoliko zadržano odprlo italijansko konzularno predstavništvo - še ne pravi konzulat. Nahajalo se je v hiši z beneško triforo (gre za Hišo Derin) na Viale XX Settembre (prej Calle Eugenia, danes Cankarjeva ulica), tik ob Trgu Brolo. Prostor je bil za uradno predstavništvo dokaj neprimeren, a je ostal v uporabi vse do zaključka množičnega odhoda italijanskega prebivalstva - tako imenovanega esoda. Predvidena je bila selitev predstavništva na Reko, vendar do tega ni prišlo, saj je bilo koprsko predstavništvo januarja 1957 povzdignjeno v generalni konzulat.

Predstavništvo kot sidro identitete

Generalni konzulat Republike Italije v Kopru je tako edini primer italijanskega predstavništva v tujini, ki je bil predviden že z mednarodnim sporazumom. Gre za enega redkih konzulatov, ki ni bil ustanovljen za pomoč emigrantom, temveč za podporo italijanski skupnosti, ki je ostala na ozemlju, kjer se je po vojni spremenila državna meja.

Njegova primarna naloga je bila pomoč tisočim italijanskih državljanov v obdobju izrednih razmer. Konzulat je postal oporna točka za tiste, ki so odšli, in za tiste, ki so ostali - neke vrste sidro identitete med Italijo in italijansko skupnostjo v regiji.

Aprila 1955 je bil za prvega konzula imenovan dr. Guido Zecchin, Tržačan, ki mu lokalna zgodovina in okoliščine niso bile tuje. Avgusta 1957 je konzulat dobil nove, primernejše prostore v palači na Belvederju, na bivši Via Vianello, kjer se še danes nahaja. Zecchin je svojo misijo zaključil januarja 1964 in v tem času izkusil najbolj boleča poglavja lokalne povojne zgodovine. Zbiral je spomine tega obdobja in izdal knjižico Diplomazia senza sorriso (Diplomacija brez nasmeha), v kateri je zapustil dragoceno pričevanje o delovanju konzulata v zgodnjih letih.

V njej pojasnjuje, da je bilo osrednje poslanstvo konzulata uveljavljanje določb Londonskega memoranduma, zlasti v zvezi s postopkom stalne selitve tistih, ki so bili do tega upravičeni. Šlo je za tragičen odhod - esodo, ločitev celotne skupnosti, ki jo je spremljalo javno ogorčenje, a je ostala brez širšega odziva domače in mednarodne javnosti. Predstavništvo je v tistih časih pogosto delovalo kot železniška postaja, ki je zgolj izročala dokumente za odhod - brez moči, da bi resnično pomagalo.

Čas za nadaljevanje mirne integracije

Zecchin se v svojih spominih dotakne tudi dogodka iz leta 1957 - regate, na katero je bil prvič povabljen kot italijanski konzul. Med govori predstavnikov oblasti, ki so stali obrnjeni proti morju, je bil Zecchin zadnji v vrsti. Ko so ga napovedali, je občinstvo presenetljivo glasno in toplo zaploskalo - ganjen in presenečen ni vedel, kako naj se odzove, a je bil prepričan, da je bil pozdrav iskren. Sam ni pričakoval, da bo kot italijanski konzul v Kopru deležen takšnega priznanja.

Konzulat ima tudi kulturno poslanstvo, katerega začetke je postavil prav Zecchin. Zavedal se je pomena italijanskega jezika kot povezovalnega elementa, zato je že leta 1955 pričel s kulturnimi programi za ohranitev jezika in identitete italijanske skupnosti. V zapisu z dne 17. oktobra 1958 omenja seminar o italijanskem jeziku in literaturi - dejavnost, ki ostaja del konzulata še danes.

V zvezi s tem je Zecchin povabil rektorja Univerze v Trstu, dr. Origoneja, naj se mu pridruži na dogodku v Kopru, a je ta povabilo zavrnil z besedami, da ne želi obiskovati krajev, ki so pod “tujo oblastjo”. Tak odziv, čeprav izrazito čustven, je bil za marsikoga v Trstu razumljiv. Zecchin pa je v svojih zapisih opozoril, da je treba premagati šok izgube domovine, saj takšen odnos ni pravičen do Italijanov, ki so ostali na tem območju in bili tako prikrajšani za vezi solidarnosti. To je bila glavna skrb prvega italijanskega konzula - ohranjanje povezanosti in zaščita italijanske manjšine v težkih časih.

S tem se je začela zgodba koprskega konzulata, ki jo z zavezanostjo nadaljujejo tudi njegovi nasledniki. Njihova skupna naloga ostaja enaka - zaščita kulturne specifičnosti italijanske manjšine. Od takrat se je marsikaj spremenilo: razpad Jugoslavije, rojstvo samostojne Slovenije leta 1991, vstop države v Evropsko unijo leta 2004.

Danes so razmere za italijansko skupnost nedvomno napredovale v duhu enakopravnosti in sodelovanja. Rdeča nit delovanja konzulata ostaja skrb za italijanski jezik in kulturo, v sodelovanju s slovenskim prebivalstvom. Italijanska država še vedno podpira slovenske šole z italijanskim učnim jezikom ter številna kulturna društva na tem območju.

Povojna drama je danes že daleč za nami. Leto 2025, ko sta Gorica in Nova Gorica skupaj Evropska prestolnica kulture, simbolizira sožitje dveh narodov - jasen dokaz, da je mirna integracija mogoča in da se mora nadaljevati brez prestanka.

---