Pravi čas smo ga dobili - knjižni jezik

Toda če pomislimo, da vendarle imamo knjižni jezik, spoštovane bralke in bralci, ni mogoče reči, da nas sreča ni nikoli imela rada. Pa še kako nam je bila naklonjena takrat, ko nam je na ozko odprla vrata, da smo si ga ustvarili in ga uzakonili v knjigi. Kar nekaj sreče ali tudi sreč smo imeli, da nam je uspelo. Zgodilo se je, ko je Trubar leta 1550 zapisal govorjeno osrednjo slovenščino (dolenjščino). Prava sreča je bila, da te sreče nismo doživeli ne prezgodaj, ne prepozno na razvojni poti našega dotlej narečnega jezika.

Poglejmo najprej, zakaj to ni bilo prezgodaj. Če bi se bil naš knjižni jezik rodil že prej, še preden smo se razvili v samozavestno ljudstvo, bi se mu lahko zgodilo, kar se je marsikateremu jeziku, ki je sicer bil zapisan, a ga ljudje niso sprejeli, ampak so razvijali naprej svoj govorjeni, živi jezik; zapisani jezik pa je ostal zaprt na primer v cerkvi ali samostanu. Ni prodrl v šole, urade in državne ustanove.

Taka je bila na primer Ciril-Metodova stara cerkvena slovanščina od leta 863 naprej. Uporabljali so jo največ v bogoslužju. Podobno usodo so imeli tudi njeni nasledniki, slovanski cerkveni jeziki: stara bolgarščina ali makedonščina, stara srbščina, stara ruščina, ki jih še zmerom uporabljajo v pravoslavni cerkvi in pri glagoljaškem bogoslužju.

Živi jezik je pa hodil dalje svoja pota in se ni oziral na jezike v cerkvenih knjigah – dokler ni, na primer, Srb Vuk Stefanović Karadžić v prvi polovici 19. stoletja rekel, da ima dovolj nerazumljivega slavenosrbskega jezika, in je začel zapisovati ljudsko srbščino, po načelu, da piši, kakor govoriš, ki v Srbiji velja še danes.

Pa Slovenci? Spet smo imeli srečo - vsaj z začetkom knjižnega jezika, če nam je že v vsem drugem običajno spodletelo. Velika sreča je bila že to, da ga je Trubar ustvaril in v njem pisal knjige s ciljem, da jih bodo brali in se iz njih učili vsi njegovi lubi Slovenci. Ne samo v cerkvi, ampak tudi v šolah in po gmajnah (občinah) ter v sleherni slovenski hiši, kjer bi vsakdo sam prebiral sveto pismo in se pogovarjal z bogom kakor z bratom brat, enak z enakim.

Pa še eno srečo smo imeli: takratna naša cerkev ni premogla svojega jezika v knjigi, zato je posvojila Trubarjevega. Protestantske knjige je ljubljanski škof sicer vozil na grmado, jih zažigal in sežigal. Ni pa sežgal Trubarjevega knjižnega jezika. Ta je ostal v rabi v cerkvi in se po debelih 150 letih uveljavil tudi širše: v posvetnih pesmih Valentina Vodnika in Franceta Prešerna, na primer, ter v komedijah Antona Tomaža Linharta itd. S tem je bil naš knjižni jezik trajno ustoličen in zasidran v posvetni knjigi. Postal je zakon, ki ga je mogoče kršiti in zanemariti, ni ga pa mogoče zaobiti ali ga ubiti. Prodrl je tudi v šole, v urade, v znanost in postal državni jezik.

Zmerom se pri zapisu svojega jezika vračamo nazaj samo do Trubarja, ne pa dlje v zgodovino, ne do stare cerkvene slovanščine. Trubarjev zapis je temelj, prek katerega ne gremo več. To nam dokazuje, da smo ga dobili najbolj pravi čas v svoji zgodovini.

Poglejmo še, zakaj ga nismo zapisali prepozno. Tudi pri tem nam je bila sreča prav zares naklonjena. Trubar je zapisal govorjeno dolenjščino v ugodnem času, ko slovenščina še ni bila tako razcepljena, da se ljudje, ki so govorili vsak v svojem narečju, ne bi med sabo razumeli. Takrat smo poudarjene, kot tudi nepoudarjene, samoglasnike v besedah izgovarjali zelo razločno. Trubar je ene in druge zapisal zato, ker jih je slišal in jih je tudi sam jasno izgovarjal.

Zakaj je to pomembno? Zato, ker so kasneje, v stoletjih do danes, nepoudarjeni samoglasniki začeli izgubljati jasnino in so spotoma tako zbledeli, da so celo izginili in jih danes v večini narečij več ne izgovarjamo. Če samoglasnik ni poudarjen, ga namreč ne izgovarjamo razločno. Jasno zmerom izgovorimo samo poudarjenega. Poglejmo kot primer samo besedo za podolgovat les, ki so ga nekoč “uspešno” množično uporabljali pri vzgoji nagajivih otročajev in se zapiše: palica. (Če danes kdo uporablja palico za krotilno orodje, se ji reče gumijevka, pendrek.) A kje se najde tak natančnež, da bo palico izgovoril, kakor jo, če jo, zapiše: palica? S tremi samoglasniki: a in i in a. Prej kot tak bi se našli nešteti taki, ki bi palico zapisali tako, kot jo izgovorijo: palca. Brez nepoudarjenega i-ja, ker v izgovoru brez poudarka oslabi in celo izgine.

O tem, kako veliko srečo smo imeli, da smo zapisali knjižni jezik prej, kot so v našem govoru nepoudarjeni samoglasniki zamrli, morda še kdaj povemo kaj, če se pokaže vaša radovednost, spoštovane bralke in bralci. Zdaj samo še zgodbica, ki kaže, kako srečni smo lahko, da ga imamo - knjižni jezik, v katerem se lahko razumemo. Poslala mi jo je Damjanova mama iz Istre:

“K Damjanu pride prijatelj iz Ljubljane, kjer imamo dosti oslov v parlamentu, in kak konj je vmes, mule pa nobene. A doma je samo Damjanova nona. 'Dober dan, kje je Damjan?' Nona: 'Du vej, jema ano mulo siz Kuopra, maj ne znan, čej je.' On: 'Pridem pa kasneje.' In ko pride, vpraša Damjana: 'Daj, pokaži, kje imate mulo, še nikoli nisem videl te živali.' Damjan ni imel pojma, za kakšno mulo neki gre. Trajalo je in trajalo, da sta se le razumela ... v knjižnem jeziku. Vsa vas je pokala od smeha.”

Če je tudi vam ta anekdota ubrala lice v nasmeh, bo Damjanova mama zadovoljna.

JOŽE HOČEVAR