Prasica, vsakdanji izraz za žensko

Kakor vsako jutro je tudi tistega deževnega dne pripeljala prvošolčka do vrat garderobe. A nekaj na njej je bilo drugačno. Na levem licu, ki ga je skušala prikriti pred pogledi ostalih staršev, je bila podplutba. Ne, ni padla po stopnicah. In ne, ne prihaja iz muslimanske družine ali družine “druge” vere. Ne. Slovenec in Slovenka, Primorka in Primorec. Po letih nasilja se je vendarle ločila. Živela!

Zgodba je resnična. In je iz tega tisočletja. Resnično je tudi, da mlade matere tedaj nihče ni posebej spraševal, kaj se ji je zgodilo. Bi bilo danes drugače?

Po 25. novembru, ko obeležujemo mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami, se je začela kampanja 16 dni aktivizma proti nasilju nad ženskami, ki se bo sklenila 10. decembra, na dan človekovih pravic. In se bo lahko v resnici nadaljevala pri vsakemu posamezniku, ki bo zmogel opozarjati ali celo preprečevati tako telesno kakor bolj prikrito, a nič manj boleče in podlo psihološke nasilje, vselej v spremstvu besednega. V Sloveniji so po statističnih podatkih ženske v partnerskem odnosu kar trikrat pogosteje žrtve nasilja. V svetu vsak dan zaradi družinskega nasilja življenje izgubi v povprečju približno 140 žensk in deklic. Vsak dan.

Telesno nasilje je le eden od načinov za potiskanje žensk tja, “kamor sodijo”, v podrejeni položaj torej, nič manj učinkovito pa ni prevzemanje oblasti nad odločanjem o njihovih telesih.

Zgodbe o nasilju nad ženskami (in pogosto v paketu tudi otroki) so največkrat zgodbe, ki nosijo brado patriarhata v vseh svojih oblikah. Nič novega, torej. To poglavje smo že domala vsi osvojili. Na eni strani imamo moškega, ki “svojo žensko disciplinira”, “ji pokaže boga”, “jo spametuje”, “ji jebe mater” in kar je še teh globokoumnih namer, pri čemer udari, klofuta, zlasa in jo po možnosti s psihološkim nasiljem še prepriča, da je tako ali tako za vse kriva sama. Recimo. Na drugi pa nekoga, ki iz različnih vzgibov marsikdaj nasilneža ne prijavi takoj. A kot poudarja tudi Društvo za nenasilno komunikacijo, “tipičen povzročitelj in tipična žrtev ne obstajata”.

V tako imenovani zahodni Evropi načelno soglašamo, da je čas patriarhata, torej po SSKJ “družbene ureditve, v kateri imajo vodilno vlogo moški”, mimo in da je edina prava pot tlakovana z enakopravnostjo med spoli, enakostjo torej, ko gre za naše pravice in možnosti. Načelno. A resničnost je vse prej kot enoznačna, kakor niso enoznačni povodi, ki pripeljejo do nasilja, pri katerem so žrtve ženske. In vedno znova je treba ugotavljati in poudarjati, da se nasilje dogaja zlasti za štirimi zidovi “popolnih” domov in - čeprav bi rada desna politika to dejstvo najraje zamolčala - pri “čistokrvnih domorodcih”, saj bi nasilje marsikdo rade volje pripisal tujcem, “tisti njihovi kulturi”, “ker naši pa že niso taki”, a statistika in pričevanja vsako leto znova dokazujejo nasprotno.

Prav zato je toliko pomembnejši odziv družbe. Okolice. Da bi ženske in deklice nasilje prijavljale, morajo zaupati okolici, ki jih bo pri tem zaščitila. Z redefinicijo kaznivega dejanja spolnega napada in posilstva po modelu le “ja pomeni ja”, ki ga je leta 2021 potrdil parlament, je bil storjen pomemben korak. A družba se zaradi tega še ni spremenila.

Marsikdaj se zdi, da je močna, odločna, samozavestna, po možnosti družbeno angažirana ženska za javnost manj sprejemljiva kakor neotesani, vulgarni, celo večkrat pravnomočno obsojeni moški, ki se v javnosti predstavlja kot rešitelj, recimo, upokojencev. Težko gremo mimo groženj, ki jih je Nika Kovač, predsednica Inštituta 8. marec, nedavno prejela, ko so jo povabili, da bi nastopila na posvetu direktorjev in vodstvenih delavcev v zdravstvu v organizaciji Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije. Sporočili “Prasica!” in “S kolom bi te!” sta postali nekakšen slogan večno nezadovoljnih in zafrustriranih, češ kaj pa ona ve o javnem zdravstvu in čakalnih vrstah. Se sploh kdo spomni, da je lani nastopil Marcel Štefančič, jr.? S čim bi pa njega?

Da je širjenje sovražnega govora in neresnic po socialnih omrežjih epidemija, ki bo to družbo huje predrugačila, kot so jo drugi virusi, že spremljamo v živo. Te spremembe živimo. Sicer bi ne mogel največje sile na svetu voditi človek, ki je svojo tekmico oklical za “noro”, ker da se to vidi že iz načina, kako se ona smeje. On, ki pravi, da bo zaščitil ženske, a obenem ne podpira pravice do splava.

Telesno nasilje je le eden od načinov za potiskanje žensk tja, “kamor sodijo”, v podrejeni položaj torej, nič manj učinkovito pa ni prevzemanje oblasti nad odločanjem o njihovih telesih. Nasilje je tudi stanje, ko v “svobodni Evropi” pravica do dostopnega in varnega splava ni še povsod samoumevna, zaradi česar ženske ponekod dobesedno umirajo. Nič ni izborjeno za vedno, si prigovarjamo, ponavljamo in bodrimo druga drugo, pri čemer upamo, da se resničnosti tega dejstva zaveda vsa družba. Krilatice so namreč lepa reč, a treba jih je živeti: pod težo znamenite “Nikoli več” danes ječijo v Gazi, zlasti otroci in ženske.

Še nekaj o prasicah za konec. Čeprav je prasica, kot nagrajeni domači film Tijane Zinajić že v naslovu poudarja, “slabšalni izraz za žensko”, je treba včasih čez lužo tudi po kak bolj opogumljajoči vzorec, kjer besedico “bitch” v določenem kontekstu zase uporabijo tudi ženske. Sem prasica. So what? Morda pa je prasica izraz za močno in nadvse pametno žensko, kakršna je žival, po kateri nas poimenujejo. Prasica, svinja, ena najpametnejših! In če se kdo sprašuje, kako se je ob razhodu odzval On iz uvodne zgodbe - slabo. Med drugim ji je zasikal: “Prasica!” Ona: “In to ponosna!” In je šla.

---