Potrpežljivo na cesti in na terasi!
V Nemčiji, Avstriji na Češkem, Poljskem in še kje, se številni že pripravlja na poletne počitnice ob Jadranu. Njihova vesela potovanja bodo po drugi strani nočna mora za tukajšnje domačine ob nedokončanih glavnih prometnicah, pa tudi za vse, ki se bodo premikali po ključnih avtocestah, ki jih ob nizki prepustnosti dušijo zapore zaradi popravil in gradenj. Drži, da se je treba oborožiti s potrpežljivostjo, kar pa je po letih cincanja s cestami slab in ponižujoč izgovor.
V globalnih turističnih napovedih za letošnje leto je v ospredju povečanje števila potovanj. Optimizem iz lanskega leta ostaja in se krepi, prav verjetno bo v letu 2025 padel kakšen rekord. Kriza, ki je sektor preobrazila skozi epidemijo, je vse bolj oddaljen spomin, a njene sence ostajajo. Ne le s še vedno vseprisotnimi opozorili o pravilnem pranju rok in s praznimi dozami razkužil, zlasti je opazna kadrovska luknja. Številni izkušeni so se dobro znašli v novih poklicih, za veliko novih turističnih delavcev pa je zahtevno delo v gostinstvu in hotelirstvu bodisi epizoda bodisi nenehno iskanje boljšega plačila. Edina stalnica je, da stalnosti ni. Migracije so številčne in pogoste, organizacijska kultura posameznih podjetij in sistemov je le še oddaljen spomin v kakšni diplomski nalogi. Tudi družinski ponudniki, pri nas premalo prepoznani steber turizma, potrebujejo ob vrhuncih pomoč.
Turizem ostaja pretežno sezonska dejavnost, torej so potrebe po sezonskih delavcih. Tistih nekaj tednov, še zlasti pa poletnih vikendov, je težko ujeti v sindikalistične koncepte brez veliko nadurnega dela. Rešitve so, a niso niti hitre niti poceni. Bolje bi šlo, denimo, če bi si gostinci ob morju lahko privoščili dve izmeni in pol, kar je (pre)drago ali pa če bi oddelali dan z eno izmeno: kosilo od 12.30 do 14. ure in večerja po 19.30, tudi zaposleni v barih bi denimo imeli siesto. Pri nas so nekateri poskušali z deljenim urnikom, kot ga poznajo v Italiji, Franciji in Španiji, a se razen v restavracijah najvišjega ranga, kjer se vse večinoma odigra s predhodnimi rezervacijam, ne izide. Razlogi so v navadah in pričakovanjih ljudi, ki postanejo lačni popoldan, po plaži ali kolesarjenju, in zaradi nezmožnosti sektorskega dogovora o deljenem urniku kosilo-večerja. Dolg urnik narekuje več osebja, več osebja so višji stroški, ti pritiskajo naprej na cene.
Naše glavne prometnice nerazumno dolgo ostajajo v prejšnjem stoletju. Odločevalcem nekako ne gre, vse se jim postavlja pokonci.
Ker so cene, zlasti v gostinstvu, zelo pomembne, konec koncev se začenja sezona objav računov na socialnih omrežjih in njihovo komentiranje, se gostinci na draginjo odzivajo na različne načine. Stiskanje zaposlenih je neprijazno in zna imeti bumerang efekt, saj je premalo ljudi pripravljenih delati v gostinstvu. Kader iz tako imenovanega “balkanskega bazena” se je v veliki meri prelil v kraje zahodno od nas, vsaj k nam so po odmevni TV oddaji priškrjena tudi azijska vrata.
Potrpežljivost bo tako potrebna na marsikateri gostinski terasi. Natakarjev bo manj, “čakalne dobe” pa daljše oziroma bodo cene bistveno višje. Manj vidni program “obvladovanja stroškov” je optimizacija nabave, kar poenostavljeno pomeni, da gostje marsikje dobivajo na krožnikih jedi iz živil nižje kakovosti, kot jo pričakujejo. Dober primer so ribje jedi: škampi od kdove kje, še zdaleč ne denimo škotski, so podobni jadranskim, tako je tudi s kalamari, pa z oradami in brancini ... Cene in kakovost se pomembno razlikujejo, nenazadnje pa Jadran niti ne more prehraniti vseh množic, ki si želijo “svežo ribo”. Turistična cenovna policija seveda ne bo priznala, da so ji podtaknili prehranske smeti, ker je ključna cena. Ob letu pa morda sploh ne bo imela več priložnosti za primerjavo, niti okusov niti cen, ker bo vse skupaj nizkocenovno. Past tovrstne uniformiranosti pa je znana: ko ni cenovne “vojne”, gredo cene gor.
V naši regiji se povpraševanje dobro odziva na koncept trajnostne, z naravo tesneje povezane turistične ponudbe, ki je tudi cenovno zahtevnejša. Drugega odgovora na preturizem ta trenutek ni, prav tako ni mogoče potegniti ločnic in se izogniti turističnim gnečam.
Kljub temu, da bodo imeli počitniški cilj na Hrvaškem ali v Italiji, si bodo številni turisti zapomnili Slovenijo. Nekaj si jo bo zaradi postanka v Postojnski jami, še več pa zaradi gneče na cestah. Naše glavne prometnice nerazumno dolgo ostajajo v prejšnjem stoletju. Odločevalcem nekako ne gre, vse se jim postavlja pokonci. Ko pa uspejo sestaviti kak načrt, se začne kalvarija z izvajanjem. Vse traja neskončno dolgo, veliko dlje, kot je pri Francu Jožefu ali Titovih mladinskih delovnih brigadah. A zagata ni le v slabi volji turistov in posledično nižji podobi Slovenije, ki jo za turistično rabo sicer izvrstno lošči Slovenska turistična organizacija. Zagata je tudi v izgubljenih urah pomembnega dela produktivnega dela prebivalstva, ki namesto ustvarjanja živčno trka po volanu. Te ugotovitve seveda niso nove, a je z njimi treba na plano vsakič znova. Tako tudi z lanskim predlogom slovenski vladi, naj ima nekega julijskega petka potujočo sejo v avtobusu, s katerim se bodo odpravili iz Ljubljane proti Dragonji ter čez Sečovlje in Portorož nazaj v prestolnico. Morda bo koga zganilo.
PS Da ne bo zadreg, naj najamejo avtobus s čajno kuhinjo in straniščem.