Polne trgovine, prazne gostilne?

Svet se hitro spreminja. Danes nihče ne pomisli, da bi štopal iz Evrope v Indijo, kot so v brezskrbnih hipijskih časih kar številčni današnji dedki in babice. Takrat je bila pomembna tudi pot, ne le cilj, ki je bil sicer neka idealistična slika o življenju, ki šele z duhovno dimenzijo dobi pravi smisel.

Tudi današnji počitniški turizem ima ideale. Po eni strani so zgoščeni v odmiku od vrveža vsakdanjega življenja, v iskanje lokalnih doživetij, ki kompenzirajo džunglo globalnega sveta. Po drugi pa je videti, da so vsaj za del popotnikov ključ podobe, ki dobijo smisel šele takrat, ko jih na bolj ali manj kričeč način posredujejo drugim. “Bil sem tu” ni več podpis na stranišču tam daleč, sled je na socialnih omrežjih veliko bolj vidna. Včasih je videti, kot da se nekateri razdajajo za druge, da jim razkrijejo prednosti in pasti potovanj s številnimi nasveti in namigi, a gre najverjetneje v veliko večji meri za nečimrnost človeškega duha, ki jo iz dneva v dan spoznavamo v novih oblikah. Kakor koli, influencerstvo je dejstvo sodobnega turizma, kar pa še ne pomeni, da instant sporočila ponujajo zgolj prave podobe.

V času, ko je svetovni turizem okreval po pandemiji, ki je močno načela industrijo potovanj, je bilo videti, da se nekako gladijo tudi predsodki, ki so vznikli z maskami, nenehnim pranjem rok, izogibanjem gručam ljudi … Ljudje so spet brezskrbno potovali z letali, medcelinski turizem je dobival nov zagon. Zaradi ameriškega napada na Iran se turistični tokovi za sezono pomlad-poletje 2026 pomembno spreminjajo. Optimizem je uplahnil, napovedi o visoki rasti na vseh koncih in krajih so postale zelo konservativne. Bolj kot ne to velja za medcelinska potovanja, zlasti na osi Evropa-Zaliv-Azija. Na turizem v naših krajih bo vojna imela vpliv, s statističnega vidika gledano morda celo “pozitivnega”, v enačbo o uspešnosti sezone pa bo treba vključiti še druge elemente, med drugim naraščajoče stroške prevozov, negotovost in tudi strah. Toda tudi ti dejavniki utegnejo vplivati na dobro turistično sezono ob severnem Jadranu.

Z dražjimi energenti je spirala podražitev vse bolj dinamična. Draži se pridelava hrane, cene dviga tudi negotovost z umetnimi gnojili, torej bodo živila občutno dražja, to je dejstvo, ki je letos močno opazno pri zgodnji zelenjavi. Vstopne surovine v gostinstvu bodo torej dražje, zaradi inflacije in pomanjkanja tudi delovna sila, posledica bodo podražitve jedilnikov. Rezerv pri gostincih verjetno ni veliko, marsikaterega tarejo tudi visoke najemnine, ponekod v slovenski Istri so največji ožemalec občine. Zaradi cenovnega pritiska bo trpela kakovost, zaradi draginje in višjih drugih stroškov pa se bodo turisti manj odločali za gostilne oziroma bodo spremenili že itak spremenjene navade. V takšnih okoliščinah je videti, da je bila odločitev o gradnji velikega marketa s še večjim parkiriščem v srcu Portoroža zadetek v polno.

Višje cene na vseh koncih turistov ne bodo prisilile k višanju njihovih budžetov. Prej nasprotno, draginja in z njo povezana negotovost bo povečala razmislek o proračunu. Najverjetneje bodo počitnice krajše, bližje domu, v cenejši nastanitvi in z več hrane “iz nahrbtnika”. Včasih je veljalo, da se Nemci v krizi obnašajo samozaščitno, da dopustujejo doma, konec koncev so v ekstremno vročih poletjih severna morja novo Sredozemlje. Zato je vprašanje, ali je njihov dober velikonočni obisk napoved množičnih poletnih prihodov ali pa je bil letošnji edini skok k Jadranu.

Če se bo rožljanje z orožjem stopnjevalo, se zna zgoditi, da se bodo ljudje odmaknili od množičnih destinacij z obljudenimi plažami in se zatekli v svoje kolesarske in pohodniške mehurčke. Podeželje in hribi bi tako lahko bili zmagovalec letošnjega turističnega poletja, čeprav preturizem v nekaterih krajih postaja nadležno zanikanje “zelene spokojnosti”.

Slovenski turizem bo v letošnjem letu delil usodo regije: najverjetneje bo turistov ogromno, ceste bodo itak preobremenjene, na krožnikih pa pogosteje pice kot škampi. Spet se odpira vprašanje odpornosti slovenskega turizma. Velikanskemu paradržavnemu nastanitvenemu sistemu ni bila vdahnjena prepotrebna dinamika, ki bi prinesla nova vlaganja, načrtovana že nekoč davno pod ministrovanjem Zdravka Počivavška. Mali ponudniki, ki bi lahko bili in bi v butični in zeleni ponudbi pravzaprav morali biti steber slovenskega turizma, omahujejo in obupujejo v borbi z razvejano birokracijo: Država premnogokrat govori eno in dela drugo. Turistična promocija sicer odlično deluje, a je razkorak s “terenom” pogosto vse večji. Razvoj turistične infrastrukture, tudi mehke, torej znanja in veščin, kljub številnim strategijam v preveliki meri usmerjajo evropski razpisi, zaradi česar pogosto ni logike pri prioritetah.

Slovenija je del ene najbolj turistično razvitih regij v Evropi in svetu. To je dobro, saj zgledi vlečejo, po drugi strani pa zahtevno, ker je treba biti nenehno vštric s potentnimi in v marsičem bolje organiziranimi sosedi. Sporočilo je pravzaprav dobro: če se da v Trstu, Poreču in Rovinju, so možnosti tudi za Koper, Izolo in Piran.