Štefančič: “Politika je kot televizija - večinoma privablja čudake”

Slovenija ni ravno “road trip” dežela. Iz Lendave v Piran lahko greš kvečjemu na piknik, bolj težko pa na življenjsko avanturo?

“Ni, ne. Ampak ne smemo pozabiti, da v prvem slovenskem novodobnem filmu, Babica gre na jug, vožnja od Ljubljane do Portoroža traja dva dni. Vmes je treba celo prespati na Podpeškem jezeru. Ko sem Vinčiju Anžlovarju takrat rekel, da road movieja v Sloveniji prav res ne moreš posneti, ker ko se v avto usedeš, si že v Italiji, mi je odgovoril, da ne gre za fizične razdalje, temveč razdalje v ljudeh.”

“Branjevka veliko govori, pleteniči in brblja. Ne veš, kaj govori, in je v resnici tudi ne poslušaš, ampak, ko odkorakaš, imaš polno vrečo. Ne veš, kako, ampak kupil si. Na slovenskem političnem trgu imaš takšnih branjevcev in branjevk kar nekaj.”

Slovenija nima razsežnosti, torej nimamo ruske stepe, mehiške puščave, si pa govorimo, da je naša dežela najbolj raznolika na svetu.

“Ja, ampak zakaj so bili Fellinijevi filmi taki, kot so? Ker je imel te velikanske ravnine, kjer se vse vidi, pri nas pa ne: kamorkoli postaviš kamero - vedno imaš pred objektivom neke hribe, ki ovirajo razgled. Slovenci smo inhibirani. Lepo je pri nas, ampak nič ne vidimo.”