Pokrajine, zgodovina ali prihodnost?

O tem, da Slovenija, pa čeprav je majhna, potrebuje regionalno upravno-politično in samoupravno strukturo, je vse manj dvomov. Tudi na Primorskem smo se letos soočili z nekaj zagatami, ki jih z učinkovitimi organizacijami širšega lokalnega pomena sploh ne bi bilo ali pa bi bile veliko manj občutne. V Istri je ena takšnih iskanje novega vodnega vira, ta jara kača o naložbi v primarni vodovod iz Brkinov, ki ga je z dnevnega reda vselej pometlo kaj pomembnejša pri katerem od deležnikov. Če bi se v projekt zagnal in ga usmerjal en organ z dovolj pristojnostmi, bi bila verjetnost, da bi ga že pripeljal h kraju, veliko večja. Če ostanemo v Istri: tu delujejo tri občinske oziroma medobčinske inšpekcijske službe, čeprav ima zlasti priobalni pas veliko značilnosti somestja. Tudi turistična promocija je bila doslej bolj kot ne razdrobljena, v zadnjem času pa k sreči prihaja do povezovanja in v nekaterih primerih do skupnega nastopa. A to je še zelo daleč od celovitega načrtovanja razvoja in promocije za širšo destinacijo, ki jo, to je ob stagnaciji portoroškega turizma več kot očitno, ti kraji za pariranje bolj domiselni in prodorni konkurenci še kako potrebujejo.