Pogovor z dr. Katjo Mihurko o vplivu in dediščini Zofke Kveder ter o generaciji žensk, ki so premikale meje možnega

Pisateljice in pesnice so v literaturo vnesle intimni svet in odpirale teme, o katerih se prej ni govorilo ali pa so jih moški ustvarjalci obravnavali drugače, tudi površno. Marica Nadlišek Bartol je denimo opisovala vsakodnevno življenje žensk, Pavlina Pajk je pisala o ženskah, plemenitih po duši, a vztrajnih in pogumnih, Zofka Kveder pa je razširila prostor spolnosti, jezik ljubezni, strasti, pa tudi bolečih vprašanj neplodnosti, izgube otroka in spontanih splavov.

“Zelo pomemben je tudi njen odnos do materinstva, ki je pri njej povsem drugačen kot pri generaciji njene matere. Vse te teme so ženske izrekale na način, ki ga moški niso. Moški za ženski užitek niso imeli posluha, Zofka Kveder pa ga je ubesedila,” pravi prof. dr. Katja Mihurko, predavateljica na Fakulteti za humanistiko in vodja Raziskovalnega centra za humanistiko na Univerzi v Novi Gorici, ki se raziskovalno ukvarja z reprezentacijami ženskosti in moškosti na področju književnosti in literarne vede, s poudarkom na slovenski književnosti. Tudi histerijo, takrat “priljubljen” medicinski pojem, je Zofka Kveder razumela drugače - kot nekakšen performans, način, s katerim ženska zahteva pozornost, poudarja dr. Mihurko.