“Pogledal sem Jezusa na gori in mu zaklical: Hvaaaaala ti!”

Vasilij Žbogar je dva dni po prihodu z olimpijskih iger v Riu de Janeiru videti utrujen in srečen hkrati. Na intervju v domači Jadralni klub Burja pride s srebrno olimpijsko medaljo v žepu in sinom Talinom v naročju. Medalja kaj kmalu zaokroži med gosti na terasi, ki so tisto popoldne poleg osvežilne pijače nepričakovano dobili še “selfie” z olimpijsko medaljo ali spominsko fotografijo s svojim junakom. Vasilij je bil ves čas prijazno na voljo tudi za avtograme. Ko je cena slave poplačana in ugotovimo še, da Talinov čebljajoči “jup jup” pomeni “you tube” in da triletnik najraje gleda posnetke z Usainom Boltom v glavni vlogi - ne, jabolko tudi v tem primeru ni padlo daleč od drevesa -, se lahko posvetimo pogovoru s “tatijem”, jadralno legendo.

“Jadram zato, da Izolanom vsake toliko privoščim kakšno fešto,” se rad pošali Vasilij Žbogar, jadralna osebnost letošnjih olimpijskih iger. Za ta prestižni, sicer neuradni naslov, je v Riu de Janeiru kandidiral še 43-letni brazilski jadralec Robert Scheidt, ki je lovil četrto olimpijsko medaljo v razredu laser. A se mu ni izšlo. Bil je četrti, in tako je Žbogarjev življenjski dosežek - tri olimpijske medalje v dveh razredih - v strokovnih jadralskih krogih obveljal za najboljšega. “Po teh olimpijskih igrah kotiram kar visoko,” se pohvali štiridesetletnik, ki je svojim someščanom zabavo prvič privoščil leta 2003, ko je v Splitu postal evropski prvak v razredu laser. Leto dni kasneje mu je na olimpijskih igrah v Atenah uspel veliki met - bronasta medalja, po kateri je šele začel zares verjeti vase. Tik pred naslednjimi igrami v Pekingu je dobro formo spet napovedal z uspehom na evropskem prvenstvu v Belgiji, kjer je bil drugi. Tudi na olimpijadi je leta 2008 osvojil srebrno medaljo, in takratna fešta ob prihodu domov je še danes del izolskega kolektivnega spomina. Sledil je prehod v razred finn, v katerem je med letoma 2012 in 2015 z evropskih prvenstev prinesel tri srebrne in eno zlato medaljo. Manjkal mu je le še kovinski spominek s svetovnega prvenstva, kjer je na stopničkah prvič stal lani na Novi Zelandiji; osvojil je bronasto medaljo. Olimpijski trojček pa je dopolnil letos v Riu de Janeiru.

Vasilij izhaja iz jadralske družine. “Moja družina je bila ob meni tako v lepih kot v težkih trenutkih. Zelo smo povezani in zelo se imamo radi,” pravi. Oče Stanislav je bil dolgo časa Vasilijev trener; v JK Burja je že skoraj 60 let. Mama Dragica se je vedno držala daleč stran od kluba, ampak zadnjih nekaj let tudi ona uživa v sinovih uspehih, čeprav je pred tekmami še bolj živčna kot njen najstarejši sin. Za mlajšega brata Jureta, ki je zdaj tudi njegov trener, pa Vasilij pravi, da bi verjetno še spal v klubu, če bi imeli postelje.