Po sto letih je Cankar še kako živ

Cankar ostaja na meniju slovenskega gledališča in nič ne kaže, da se tja uvršča le zaradi obletnic ali šolskih kurikulov, ugotavlja režiser Sebastijan Horvat, ki je v zadnjem desetletju na odre slovenskih gledališč postavil že skoraj vse Cankarjeve drame. “Njegovi stavki o naravi oblasti, poslušnih in slepih državljanih Betajnove, ki političnih in gospodarskih mogotcev ne glede na obelodanjene zločine ne vidijo kot kriminalce, temveč kot nujne člene naravnega stanja stvari, njegovo lucidno razkrinkavanje prezirljivega razmerja med umetnikom in 'ostalimi', populistično pitanje naroda z nacionalnimi puhlicami - vse to zveni presenetljivo sodobno.”

Cankarjeve drame učinkujejo kot precej natančna anamneza zdravstvenega stanja slovenske narodne biti - seveda če kaj takega danes sploh še obstaja, pravi Horvat: “Zato bi mnoge drame delovale že same po sebi, brez specialnih uprizoritvenih konceptov, brez pretiranih moderniziranj in posodabljanj. Kot kaže, se Cankar s tem 'brezčasnim' družbenim detektorskim aparatom vpisuje med klasike evropske meščanske dramatike, a to vemo le mi, saj ga razen Slovencev nihče ne uprizarja. Ko bodo zanamci nekoč, po uspešni revoluciji, gledali nazaj, bodo v njegovih dramah lahko poglobljeno zasledovali tri velika zla kapitalističnega sveta: nacionalno državo, liberalno parlamentarno demokracijo in zasebno lastnino.”