Pismo podpore Putinu

V nekaj tednih, skorajda dnevih po zamenjavi oblasti onkraj Atlantika, je status persona non grata številka ena v Evropi prešel z ruskega predsednika Vladimirja Putina na ameriškega Donalda Trumpa. Ta se je, zaradi potez, kot so trgovinske vojne in odtegnitev vojaške podpore Ukrajini, čez noč prelevil v simbol izdaje. Srečanje, ki sta ga Trump in njegov podpredsednik JD Vance uprizorila v Ovalni pisarni, je bilo dobro premišljena past. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je v njo stopil brez pomisleka. Nato pa je sledilo nekaj, kar je bilo še nedavno nepredstavljivo. ZDA so začasno zaustavile dobavo orožja Ukrajini. Za mnoge v Evropi je bila prav odtegnitev pomoči Kijevu najhujši udarec - šok, ki je do temeljev zatresel zavezništva, vzpostavljena po drugi svetovni vojni. In povzročil največje oboroževanje stare celine po njej.

Vendar pa je vprašanje, ali je Neronova “blaznost” zgolj blaznost v pravem pomenu besede, ali pa se za njo skriva premišljena kalkulacija. Nekateri v Trumpovi potezi vidijo novo različico Münchenskega sporazuma iz leta 1938, ko so evropske sile v zameno za lažen mir dovolile Hitlerjevo priključitev Sudetov. A primerjava nacistične Nemčije s Putinovo Rusijo je, če smo pošteni, pretirana. Bo Moskva po Ukrajini napadla še članice zveze Nato? Stežka. Po podatkih Svetovne banke je največja država po površini na svetu po obsegu gospodarstva primerljiva s Španijo, ki je skoraj 34-krat manjša po velikosti. Neuspehi na ukrajinskem bojišču so v zadnjih treh letih razgalili vse pomanjkljivosti ruske vojske ter zastarelo in zakrnelo vojaško opremo, ki v glavnem izvira še iz sovjetskih časov. Moskva na fronto pošilja slabo oborožene čete, brez zadostnih količin hrane in drugih potrebščin. Strahospoštovanje vzbuja zgolj njen jedrski arsenal. Vse ostalo je ruski blef.

Za mnoge v Evropi je bila prav odtegnitev pomoči Kijevu najhujši udarec - šok, ki je do temeljev zatresel zavezništva, vzpostavljena po drugi svetovni vojni.

Morda se tega Trump še predobro zaveda. Ve, da hegemonijo ZDA ogrožajo drugje - ne v Moskvi, temveč v Pekingu. Ve, da bo moč v rokah tistih, ki bodo obvladovali morja, tako kot jih je nekoč Britanski imperij. Ve, da mora v tej tekmi prehiteti Kitajsko. S tega vidika ni težko razumeti ozemeljskih apetitov po Grenlandiji in Panamski ožini. Tudi Putinovih bolj ali manj neuspešnih potez na bojišču ni smiselno pripisovati le slabi šahovski igri. S svojega temnega kremeljskega prestola, izoliran in obdan s sankcijami, je dosegel veliko več, kot bi lahko dosegel s katero koli vojaško zmago. Stavil je zadnjo karto na prepričanje, da bo na Zahodu zavel nov veter, ki ne bo več tako naklonjen vzdrževanju evro-atlantskih odnosov in vojaški podpori Ukrajini. Izšel je kot zmagovalec stave. Dobil je celo več, kot je najbrž upal. Na čelo Bele hiše se je vnovič povzpel predsednik, ki se po njem odkrito zgleduje. Najstarejša demokracija drsi v avtokracijo, spremlja jo fragmentacija svetovnega reda na multipolarna središča moči. Rojeva se nov svet močnih. Trump si med njimi želi biti prvi - prvi med enakimi. V tej luči je popolnoma nepomembna usoda Ukrajine, podobno pa mogoče velja tudi za Tajvan.

Tako je Evropa ostala sama. Trumpove ZDA so ji obrnile hrbet, v Rusiji, kjer je še do nedavnega Washington nosil oznako največjega antagonista in krivca za vse ruske stiske, pa je zdaj to vlogo prevzel Bruselj. Ruski mediji in kremeljski propagandisti so po Trumpovem laskanju hipoma spremenili svojo pesem. Težav, zdaj trdijo, niso povzročale ZDA, temveč evropske države. In tako, po njihovem prepričanju, izvirajo vse ruske nesreče, od Napoleona naprej, iz Evrope. Celina je postala dežurni krivec, celo na lastnih tleh, kjer jo mnogi, tudi v Sloveniji, krivijo za to, da jo druge celine prehitevajo po levi in po desni, medtem ko se sama ukvarja zgolj s tem, da morajo biti zamaški pritrjeni na plastenke. Kot kaže, se zdaj loteva še oboroževanja. V njen prid je upati, da bo, če so se njeni voditelji že odločili za oborožitev, denar za orožje namenila vsaj evropskim podjetjem, ne pa ameriškim ali drugim.

Odnosi med evropskimi državami in ZDA se po torkovem, nekaj več kot dve uri trajajočem telefonskem pogovoru med Putinom in Trumpom, ki je privedel do začasne prekinitve napadov na energetsko infrastrukturo tako na ukrajinskem kakor na ruskem ozemlju, zagotovo ne bodo otoplili. Evropski voditelji so bili iz njega povsem izključeni. Bolgarski novinar in vodilni preiskovalec na ruski platformi za preiskovalno novinarstvo The Insider Christo Grozev je ocenil, da je bil dogovor Putinova zmaga. Ukrajinski napadi na ruske rafinerije so v zadnjih mesecih Moskvo močno prizadeli - nafta je v času sankcij glavni vir financiranja ruskega vojaškega stroja. Napadi na ukrajinsko infrastrukturo pa so v luči prihajajočega poletja manj boleči. Za Ukrajince ogrevanje ni več eksistenčno vprašanje. Vsaj do zime.

Dokler Bruselj okreva od zaušnice, ki mu jo je primazal Trump, pa Washington - metaforično - gori. “Washington je postal Neronov dvor s pokornimi dvorjani in norcem na ketaminu, ki vodi čistko v javni upravi,” je pred francoskim senatom posvaril senator Claude Malhuret, pri tem pa še ošvrknil vodjo razvpitega urada za vladno učinkovitost Doge in desno roko Trumpa Elona Muska. Vsakršni dvom v to, da trenutni ameriški predsednik ne goji simpatij do avtoritarnih voditeljev, se je razblinil z množičnimi deportacijami, nočnimi aretacijami študentov, zlorabami izvršilnih ukazov in še z mnogočim. Kar Trump počne v Washingtonu, pa tudi na mednarodnem političnem parketu, se piše kot dolgo pismo podpore še do nedavno največjemu ameriškemu sovražniku.