Peter Krkoč: “Pravijo: nebo je meja. Kje je meja? Ni je.”

Roman Zrna norosti, ki je bil od leta 2020 po delih objavljen na portalu Burjač, nikakor ni preprosto branje, saj zahteva pozornega in angažiranega bralca. Pisec uvodnih strani Bojan Bizjak - Zakawsky, ki je bil pisateljev mentor v šoli ustvarjalnega pisanja v Lavričevi knjižnici, je delo na predstavitvi v Ajdovščini označil kot nekakšno polifonijo ali, še bolje, prvi rockovski roman v Sloveniji, saj se v romanu prepletajo najrazličnejši žanri, pripovedni postopki, eksperimentiranje in še kaj.

Niti avtor sam nima odgovora, kako naj knjigo predstavi. “Knjiga ni zastavljena kot druge, saj je v njej veliko preskokov v zgodbah in žanrih. Na trenutke je kriminalka, potem ljubezenska zgodba, vrača se tudi v zgodovino, ima psihološke elemente, v njej pa je tudi ogromno mistike. Vse skupaj deluje kot celota, čeprav si mora bralec vzeti kar nekaj časa, če želi razumeti to knjigo. Eden od bralcev je tako preveril vse dogodke, ki so zapisani v romanu, za kar mu lahko samo čestitam. V Zrnih norosti namreč nič ni prepuščeno naključju, čeprav so nastajala skozi inspiracijo. V njih boste, na primer, izvedeli, katere dni januarja leta 1991 smo imeli pri nas sneg. Bralec, o katerem govorim, me je preverjal tudi v teh podrobnostih in ugotovil, da se nisem zmotil. Čeprav je po drugi strani tudi res, da nobena knjiga ni brez napak,” se zasmeji Peter Krkoč.

Peter Krkoč

Foto: Osebni Arhiv Petra Krkoča

80 odstotkov knjige je natipkal v telefon

Na vprašanje, kako se je bilo iz glasbenih vod “preseliti” v literarno ustvarjanje, odgovarja, da je bil ta prehod zelo naraven. “Lahko bi celo rekel, da je bil osvobajajoč. Ko pišeš pesmi za bend, si zelo omejen, saj se morajo vsi zlogi popolnoma ujemati z glasbo in se vanjo zliti. To je blazno zahtevno. Veliko bolj kot prosto pisati zgodbo, kjer nisi omejen s prostorom in tem, kaj bo publika rekla,” se glasi ugotovitev nekdanjega frontmana zasedbe Skalp, ki se je napajala s psihedeličnim rockom in pankom. Pogreša svoj band? “Ja, seveda. Pogrešam moje fante, bili smo klapa, a so bile težave z glasom na koncu zame tako travmatične, da mi je bilo težko stopiti na oder. Mogoče bom kdaj znova nastopil na kakšnem mini odru, ne vem. Na eni točki sem izgorel, preveč stvari sem počel v življenju. Pravijo, da v življenju opravljaš več poklicev. Če so drugi v svojem življenju imeli tri, štiri poklice, sem jih jaz imel enajst, dvanajst. In bil sem ponosen na to. A se je izkazalo, da to ni bilo ravno zdravo.”

Bojan Bizjak, Jana Benčina Jakin, Peter Krkoč in Lev Krkoč (z leve) so ob predstavitvi romana v prostorih Ljudske univerze Ajdovščina pričarali resnično zanimiv večer.

Foto: Katja Željan

Da ne bo pomote: tudi knjiga se ne napiše kar čez noč. “Ker imam službo in družino, sem roman največ pisal ponoči in med dopustom. 80 odstotkov knjige je tako natipkane v telefonu,” še eno posebnost svojega literarnega ustvarjanja razkrije Peter Krkoč. Ko ga pobaramo, ali je pisanje terapija ali napor, prizna, da je včasih tudi slednje. “Če te ta napor utruja, nikakor ni v redu. Bolje je, da v tem naporu uživaš,” meni. Kot dodaja, je zanj pisanje čisti adrenalin. “Tudi raziskave kažejo, da je res tako. Ko so testirali možgane ljudi, ki so pisali na visoki kreativni ravni, so bile vse lučke rdeče,” se zasmeji.

Potem so tu še trenutki resnic, ko prebereš, kaj si pravzaprav napisal. “Zgodi se dvoje: najprej se vprašaš, ali si ti to res napisal. Drug moment pa je, ko vidiš, da se v romanu nekaj zatika, da potrebuješ dodaten premislek. Sam sem imel tako krizo na treh četrtinah pisanja Zrn norosti. Na srečo je bil moj mentor Bojan Bizjak - Zakawsky, ki je res izkušen pisatelj in je izdal že 54 knjig, 55. pa je v tisku. Pri tako bogatih izkušnjah - piše namreč že 40 let - te odblokira ob tlesku prstov. Mogoče tudi zato, ker je med nama neka posebna energija. Brez njega bi ta roman lahko pisal celo življenje, a mi je na določeni točki mentor rekel, naj se ustavim popravljati.”

Peter Krkoč je nedavno predstavil svoj literarni prvenec Zrna norosti.

Foto: Osebni Arhiv Petra Krkoča

Včasih je bil lačen odra, zdaj pa ni več tako

Odločitev, da bo Zrna norosti izdal tudi v knjižni obliki, je dozorela takrat, ko je bil prisiljen zapustiti Skalp, ker mu je počil glas. “Že med glasbeno kariero sem pisal po tri romane hkrati, a vse na pol ali na četrt. Vedno se mi je zdelo, da je mogoče pisati na ta način. A se ne da,” odkrito prizna. Kot tudi, da je Zrna norosti predstavil le v Bohinju, kjer živi zdaj, in v Ajdovščini, ki je najbližje rodnim Batujam. “Ko sem še igral pri bendu, sem bil prav lačen, kdaj bom šel na oder in kdaj se bom lahko pokazal. To se je v nekem trenutku izgubilo in nimam več te želje. Zaradi tega sem se odločil le za dve predstavitvi. In to je to. Knjige so razprodane. Kaj bi še lahko želel? Zdaj sem šel že v ponatis Zrn norosti in najbrž bom moral narediti še enega,” poudari. Naj dodamo, da je bila vsaka predstavitev vsebinsko prilagojena okolju, le glasba (beri: uglasbljeni odlomki romana) je bila ista. In v njej je Peter Krkoč med drugim zapisal tudi: “Pravijo: nebo je meja. Kje je meja? Ni je. Rob neba se v mrak vesolja zlije.” •