Patrizia Jurinič Finžgar: “Domovino ustvarjanja nosim s seboj”
Ob svojem, sicer italijanskem imenu nosi znana slovenska literarna priimka, zato ni nič nenavadnega, da se tudi sama ukvarja s pisanjem. Patrizia Jurinčič Finžgar je od leta 2016 članica igralskega ansambla Slovenskega narodnega gledališča (SNG) Nova Gorica, a je dejavna tudi kot režiserka in scenaristka prireditev, radijskih iger in avtorskih predstav v čezmejnem prostoru. Rojena Tržačanka dela v Novi Gorici in živi v Logatcu, kjer se v objemu spokojne narave spočije in nabere energijo za številne ustvarjalne podvige.
Četudi je igralka Patrizia Jurinčič Finžgar od leta 2016 članica igralskega ansambla SNG Nova Gorica, se je kot režiserka, scenaristka in voditeljica proslave ob novogoriškem občinskem prazniku letos septembra spraševala: Nova Gorica, kdo si? Podrobneje se je poglobila v zgodovino mesta in nato naslikala njen zemljevid s pomočjo treh žensk, ki so pomembno zaznamovale nastanek tega mladega slovenskega primorskega mesta.
Kdo Nova Gorica sploh je?
“Nedavno sem se prvič podpisala pod režijo večje prireditve na slovenski strani nekdanje meje, kar je bil prvi mejnik, ki me je prestrašil in počastil obenem, saj sem šele tedaj ugotovila, da sem že veliko let tu zaposlena, ampak območja nisem dobro poznala. Končno se je pojavila priložnost, da se mestu bolj posvetim, ga raziščem in ugotovim, kdo Nova Gorica sploh je,” razmišlja 34-letna odrska ustvarjalka, ki je nato naslikala zemljevid mesta treh žensk, ki so posredno vezane na njen nastanek: Ljubka Šorli, Pavlina Pajk in Avgusta Šantel ml. “Zame je Nova Gorica ženska, ki je iskala svoj prostor v svetu in ga je našla tukaj,” se spomni svojega citata iz scenarija.
“Skupna točka mojega udejstvovanja je vedno most med tema dvema kulturama. Moje ime govori, da je nekaj Italije v meni. Starša sta se namreč odločila, da bom nosila ime, napisano po italijansko.”
Patrizia Jurinčič Finžgar
igralka, režiserka in scenaristka
“Ta proslava je z režijskega vidika morda ključna tudi zato, ker sem pred tem ustvarjala in režirala predvsem za slovenska društva in organizacije, ki se nahajajo v Italiji, od koder je prišlo priporočilo, kar pomeni, da je bil ta kulturni most zelo dobrodošel,” dodaja. Za sabo ima pester nabor najrazličnejših sodelovanj na odrih od Kopra, Trsta, Gorice do Nove Gorice, tuje ji niso niti kamere, saj je v vlogi Jerce zaigrala v televizijski nadaljevanki Sekirca v med. A daleč najljubše so ji trenutno radijske igre in ob številnih čezmejnih sodelovanjih rada poudari, da svojo domovino ustvarjanja nosi vedno s seboj.
Patrizia ob tem ugotavlja, da sta režija proslav in priprava scenarijev tisto, v čemer se najbolj počuti čezmejno. “Vedno so terjale pogled in preizpraševanje moje identitete, prostora, iz katerega prihajam in za katerega ustvarjam.” Ključna je bila predstava Bidovec, Tomažič: Tovarištvo v produkciji SSG Trst, ki govori o bazoviških junakih in je bila leta 2021 uvrščena tudi v spremljevalni program Tedna slovenske drame.
“Sem Tržačanka in nikoli se ne bi opredelila kot zamejka - karkoli že ta pojem danes pomeni,” poudarja Patrizia. “Moja starša sta doma iz Kopra, a sta se kot ekonomska migranta preselila v Trst. Tam sem se pri svetem Ivanu - kjer Vladimir Bartol ter Marica Nadlišek Bartol - rodila jaz. Obiskovala sem šole s slovenskim učnim jezikom v Trstu, bila del tamkajšnje kulturne scene, zato bi mi lahko rekli 'posvojena zamejka', a najboljša je opredelitev Tržačanka.”
Most med slovensko in italijansko kulturo
“Skupna točka mojega udejstvovanja je vedno most med tema dvema kulturama. Moje ime govori, da je nekaj Italije v meni. Starša sta se namreč odločila, da bom nosila ime, napisano po italijansko, tako da me to spremlja ves čas. Vedno sem dihala z mejo in prehajanje meje mi ne predstavlja nobenih težav,” priznava, obenem pa se spominja, da ji je vse to dolga leta predstavljalo breme. “V Sloveniji so me naslavljali kot Italijanko, v Trstu pa kot Slovenko. To prtljago nosim v svojem imenu, pa tudi ko pišem in režiram.”
Prav v Trstu je naredila svoje prve korake proti igralski karieri, ko se je pridružila gledališki šoli Studio art, kjer je bila ena od njenih mentoric tudi novogoriška igralka Ana Facchini. “Zgradila sem trden most med amaterskim udejstvovanjem in profesionalnim delom, ko sem v srednji šoli že nastopala kot statistka v predstavah SSG Trst, spoznavala igralce in režiserje ter dobila prva povabila za bolj profesionalno udejstvovanje še pred vpisom na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo Ljubljana.”
Bogastvo dvojezičnosti
Prvič je zaigrala leta 2008 v predstavi Bolezen familije M (Fausto Paravidino) v koprodukciji koprskega in tržaškega gledališča. “Italijanski tekst in slovenska igra. To me stalno spremlja. Ustvarjam tudi v italijanščini in tudi igrala sem že v dveh jezikih.” Nastopa v avtorski monodrami Kaplja soli (produkcija SSG Trst), ki pripoveduje o kreaciji življenja, se opira na različne mite številnih narodov in plemen in obstaja v obeh jezikih. “Položaj dvojezičnega, ko živiš z eno nogo v eni državi, z drugo pa v drugi, prinaša veliko bogastvo, kar vedno znova odkrivam.”
Radijsko ustvarjanje jo trenutno najbolj navdušuje in navdihuje. Lani je za Radio Trst A pripravila niz dokumentarno-igranih radijskih iger o prvih slovenskih pisateljicah Josipini Turnograjski, Luizi Pesjak in Pavlini Pajk, drugi niz pa bo posvečen Marici Nadlišek Bartol in Zofki Kveder. “Te ženske so bile zelo pogumne in so mi čedalje bolj za vzor, poleg tega pa sem jim izjemno hvaležna, da sem danes - tudi po njihovi zaslugi - svobodna in lahko ustvarjam. Svojo domovino ustvarjanja, ki je zgrajena iz vseh naštetih prostorov, nosim s seboj. Mogoče zaradi tega, ker domovine ne dojemam kot nekaj statičnega. Ampak moja ars domovina hodi z mano naokrog,” sklene.
