Pastirička brez črede

Verjetno bi me moj pokojni kolega prof. dr. Goran Filipi, dialektolog in tudi sicer vrhunski strokovnjak s področja jezikoslovja, dodobra okregal zaradi tega in me obtožil, da ne vidim dlje od svojega biološkega profila.

Zakaj bi nekdo po tašči poimenoval taščico (Erithacus rubecula), kot se v zvezi s tem sprašuje Iztok Geister v Razodetju ptičjih imen (2008), če pa je “ljubkovanje tašče (s tovrstnimi pomanjševalnicami) navsezadnje nekaj dokaj neobičajnega”? Po njegovem je možno, da je taščica dobila ime po taški, ki pomeni medaljon ali amulet. Ta se seveda nanaša na značilno rdeče oprsje te ptice, o kateri sem v tej rubriki že pisal.

Tokrat bi se rad posvetil beli pastirici (Motacilla alba) in njenim sorodnicam. Motiv sem dobil, ko sem še pred kratkim kolegoma Borutu Mavriču in Tihomirju Makovcu z Morske biološke postaje, s katerima sem na bernardinski promenadi srečal nič kaj plašno belo pastirico, rekel: “Uboga pastirička!”. Eden od njiju je vprašal, zakaj je uboga, pa sem mu pojasnil, da ker “nima svoje čredice”. Nič kaj preveč posrečena šala (kljub temu da sem videl, da sta se nasmehnila) me je vzpodbudila k razmišljanju o imenoslovju.

Ime pove vse?

Zakaj neki ima taka ptica ime pastirica, če pa je za njo poleg zelo hitre in spreminjajoče hoje značilno neprekinjeno potresanje z repom in kimanje z glavo? Ornitologi domnevajo, da beseda pastirica izvira iz dejstva, da jo pogosto opažajo na poljedelskih površinah blizu živine, kjer išče žuželke. V italijanščini ji pravijo ballerina bianca, kar se nanaša na njeno valovito premikanje med iskanjem plena, ki spominja na ritmično gibanje repa kot pri plesu. Redkeje se uporablja izraz batticoda, kar se nanaša na neprekinjeno potresavanje z repom. Kolega Filipi je iz pozabe preteklosti uspel izbrskati nekatere ljudske izraze za belo pastirico v naših krajih. Tako naj bi ji v Izoli in Kopru pravili sinsikodola, v Strunjanu in Piranu skasakoda, v Bertokih in še marsikje pa pastorela. To povzema tudi ornitolog Iztok Geister in dodaja, da je staro ime za pastirico tudi pliska. Pravi, da je tako ime dobila, ker pljuska vodo na kalu, kjer se kopa, ali maha z repom. Geister nas še pouči, da naj bi po beli pastirici dobila ime slikovita Pliskina pešpot na Krasu v okolici Pliskovice. Ko smo že pri posvetilih, naj povem, da so ji v Latviji podelili naziv nacionalne ptice te baltske države.

Belo pastirico brez težav prepoznamo bo barvnem vzorcu in zelo dolgem repu. Ta vitka in elegantna ptica ima majhno telo, glavo in kljun, a značilen dolg rep. Glava je beločrna, kljun pa izdaja naravo žužkojedega plenilca. Kakšno je njeno značilno vedenje, še najlepše opiše pisatelj Fran Erjavec v svojem slogu: “Pastirica je razposajena, nemirna in srborita ptica. Kadar ravno pobira po tleh mrgolince (=majhne živali), res stopa premišljeno, vedno kimaje z glavico, toda navadno hitro teka in nenehno otepa z dolgim tankim repom. Zna tudi dobro leteti, čeprav navadno ne leti niti visoko niti daleč v enem dušku ...”

Kot zanimivost naj napišem, da je za belo pastirico značilno, da v primeru podtikanja jajc navadne kukavice (Cuculus canorus) v njeno gnezdo, običajno zapusti svoje gnezdo. Strokovnjaki domnevajo, da je bela pastirica premajhna ptica, da bi lahko iz gnezda izrinila kukavičje jajce, obenem pa ima prekratek kljun, da bi podtaknjeno jajce prebodla in ga s tem uničila.

Selitev v mesta

Najdemo jo v vseh evropskih državah, kjer je splošno razširjena, pogosta in tudi gnezdi. Obstaja ocena, da naj bi v Evropi živelo med 4 in 8 milijoni parov belih pastiric. Tudi v Sloveniji jo najdemo povsod. Največje gnezditvene gostote znašajo do 25 parov na kvadratni kilometer. V zadnjem stoletju se je bela pastirica razširila iz obrežnih življenjskih okolij, kot so rečna prodišča in brežine, v suburbano in urbano okolje. Danes sobiva s človekom, saj se je dobro prilagodila človeško pogojenim spremembam v okolju. Ornitolog Iztok Geister pravi, da bela pastirica gnezdi v vsaki slovenski vasi in mestu, tudi če v bližnji okolici ni nobene tekoče vode.

Tudi v slovenskih obalnih mestih jo lahko vidimo povsod. Čeprav se hrani predvsem z žuželkami, pajki in majhnimi mehkužci, ki jih ujame sama, ne zavrača ponujene hrane od ljudi ali pa jo išče v prisotnosti človeka. Tako je mogoče na terasah raznih gostišč, slaščičarn in barov opazovati belo pastirico, ki se brez strahu pred človekom sprehaja pod mizami in išče ostanke hrane. Pozimi se lahko bele pastirice združujejo v jate, ki jih lahko opazimo tudi na vaseh in v mestih. V takih okoljih se pojavljajo zaradi nekoliko višjih temperatur kot v naravnem okolju. Ta pojav je znan kot učinek “mestnega toplotnega otoka”, kjer izguba toplote iz stavb nekoliko zviša temperaturo okolice.

Rumena pastirica

Izraz pastirica se nanaša na vrste ptic iz istoimenske družine Motacillidae, v katero prištevamo še cipe (rod Anthus). Na svetu živi 13 vrst pastiric, ki jih najdemo le v Starem svetu. V Sloveniji živita poleg bele še dve pastirici, in sicer rumena (Motacilla flava) in siva pastirica (Motacilla cinerea), na njenem ozemlju pa se je v nekaj primerih pojavila tudi citronasta pastirica (Motacilla citreola).

Rumena pastirica gnezdi v slovesnkih obrežnih mokriščih.

Foto: Danilo Kotnik

Rumena pastirica je v Rdečem seznamu ogroženih gnezdečih ptic Slovenije opredeljena kot ranljiva vrsta. Tak status je dobila, ker prebiva v vlažnih življenjskih okoljih, ki so danes čedalje bolj ogrožena. Gnezdi tudi na slovenski obali in sicer na območju Sečoveljskih solin in Škocjanskega zatoka. Včasih je bila znatno pogostejša, danes pa v solinah, predvsem na slani trati in v suhih delih solin gnezdi le nekaj parov. Na podlagi opazovanj od začetka leta 2000 ornitologi zaradi podnebnih sprememb opažajo širitev območja razširjenosti več vrst pastiric proti severu.

V besedilih, najdenih v piramidah iz starega Egipta, je rumena pastirica poosebljala upodobitev samega Atuma in je morda bila prvi navdih za ptico Bennu, ki naj bi bil domnevni mitološki feniks. Ta naj bi vsakih 500 let zgradil gnezdo in potem zagorel, iz njegovega pepela pa naj bi nastal novi feniks.

Siva pastirica

Siva pastirica je na videz podobna beli pastirici, le rep ima znatno daljši. Po barvi pa izgleda kot rumena pastirica, ki pa ima rep še krajši od bele. Tako ime je siva pastirica dobila po sivi barvi hrbta. Je prebivalka predvsem gorskih potokov in rek, kjer jo lahko opazujemo na obrežju. Gnezdi v tesnem stiku z vodo, ob rekah, kanalih, potokih, na bregovih jezer in umetnih akumulacij, navadno v zasenčenih kamnitih okoljih. Podobno kot povodni kos (Cinclus cinclus) ima raje strme potoke s hitro tekočo vodo, kjer lažje najde žuželke in druge nevretenčarje, s katerimi se prehranjuje. Ornitolog Ivo Božič meni, da je zanimivo in obenem nepričakovano, da je siva pastirica redko žrtev cestnega prometa, čeprav pogosto gnezdi ob prometnih poteh.

Na belo pastirico lahko naletimo praktično povsod, njeni sorodnici pa tudi nista zelo redki, da je ne bi opazili ob vodnih poteh in okoljih. Bela pastirica, v manjši meri pa to velja tudi za sivo in rumeno pastirico, se v zadnjem stoletju počasi prilagajajo spremembam v okolju in izkoriščajo prednosti sobivanja s človekom v suburbanih in urbanih okoljih.