Pasijon (p)o Luki

Sicer pa pasijoni niso zrasli na krščanskem zelniku, pač pa so jih že pred našim štetjem bogu Ozirisu prirejali Egipčani, spet druge, namenjene preroku Huseinu, pa so poznali tudi v islamu. Kakorkoli in kadarkoli, pasijoni so bili in so še vedno namenjeni prikazovanju ter ohranjanju lika in dela tega ali onega preroka, boga ali kakšnega podobnega pomembneža. Pasijon (p)o Luki je v primerjavi s tem nekaj posebnega. Od dosanjanih sanj na sanjavi strani Alp dalje so ga igrali bolj poredko, približno vsaka štiri leta, v zadnjem desetletju pa vedno pogosteje. Najnovejšemu prizoru, kaj prizoru, živi sliki, smo bili priča minuli teden, v najbolj orto nakupovalnem letnem času in kakor bi rekel Franci Blaškovič, “na oči svih, ih, ih, ih”. Tokrat so ga uprizorili igralci teatra esemceesdeha, sicer pa so ga pred tem na oder postavljali igralci teatra peesesde, kjer je v epizodni vlogi blestel G. G. Mišič, še pred tem pa so se pasijona (p)o Luki lotili v teatru esdees in takrat glavno vlogo namenili R. Časarju. Sicer je bilo tistih, ki so odpirali in zapirali škure tega našega okna v svet v zadnjih letih še kar nekaj.