Papežev prepir z debelim Jezusom

Bela hiša in Vatikan sta že imela nesoglasja, a ta še nikoli niso segla na tako osebno raven in se sprevrgla v odkrit napad Washingtona na vrh Rimskokatoliške cerkve. V začetku devetdesetih je demokrat Bill Clinton, po veroizpovedi pripadnik protestantske Južne baptistične konvencije, v volilni kampanji sporočal, da zagovarja “varno, redko uporabljeno, a zakonito” pravico do prekinitve nosečnosti. Papež Janez Pavel II. je seveda oznanjal stališče Cerkve o prepovedi splava. Združene države je obiskal leto po zmagi prvega in na skupnem shodu v Denverju zbrane pozval: “Če želite pravičnost za vse ter resnično svobodo in trajen mir, potem, Amerika, branite življenje. Vsi veliki cilji, ki so danes vaši, bodo imeli pomen le v tolikšni meri, kolikor boste zagotavljali pravico do življenja in varovali človeško osebo.”

Clinton mu je le vljudno dejal, da so “vsi hvaležni za moralno vodstvo. Vemo namreč, da ste bili sila, ki je prižgala iskro svobode nad komunizmom v vaši rodni Poljski in po vsej vzhodni Evropi”. Slabo desetletje kasneje se je vidno postarani papež srečal še z republikancem Georgeem Bushem mlajšim (protestantom metodistom) in mu zabičal, naj v ZDA prepovedo raziskave človeških embrionalnih matičnih celic. Te naj bi po razlagi Cerkve “razvrednotile in kršile človeško življenje v katerikoli fazi, od spočetja do naravne smrti”. Bush je prijazno kimal, mesec dni kasneje pa javno oznanil, da bo država podprla raziskave matičnih celic, ter dejal, da “gre za težko moralno presečišče, kjer se zaščita življenja kleše z možnostjo izboljšanja življenja”.

Utelešeni nasprotji