Papež Frančišek: od človeka do simbola
Bil je velikonočni ponedeljek, dan, ko se praznično petje umakne tišini. Prav na ta dan je umolknil tudi glas papeža Frančiška - prvega papeža iz Latinske Amerike, prvega jezuita na Petrovem stolu. Človeka, ki je Cerkev skušal premakniti iz marmorne palače na ulice sveta. Njegovo vodstvo je bilo zaznamovano z neposrednostjo, poudarkom na sočutju in s pozivi k preobrazbi. Pred nami je pregled njegove poti: od Buenos Airesa do Vatikana, od reform do zadržkov, od človeka do simbola.
Jorge Mario Bergoglio je na svet prijokal 17. decembra 1936 v Buenos Airesu italijanskima priseljencema, očetu Mariu Bergogliu, železničarju, in gospodinji Regini Sivori. Otroštvo in najstniške dni je Bergoglio preživel v družinski hiši sredi meščanske četrti Flores v argentinski prestolnici. Še danes se pred to hišo na naslovu Membrillar 531 bohoti spominska plošča z napisom: “Tukaj je živel papež Frančišek.”
Kot marsikateri južnoameriški otrok je tudi mladi Jorge popoldneve preživljal ob igranju nogometa po mestnih ulicah. V parku Herminia Brumana v Floresu, kjer se še vedno sliši otroški smeh, najdemo še eno ploščo: “Na tem trgu so se zbirali otroci iz soseske. Tu se je Jorge M. Bergoglio podil za žogo s prijatelji.” To ni spomenik papeštvu, temveč poklon otroštvu, poudarjajo v soseski.
“Hinavsko je, da se imaš za kristjana, pa preženeš begunca ali nekoga, ki potrebuje pomoč, je lačen in žejen.”
papež Frančišek
Mladi Bergoglio je postal navijač San Lorenza, argentinskega nogometnega kluba, ki mu je ostal zvest tudi, ko si je nadel papeško kapo. Pogosto smo ga lahko videli, kako z nasmehom na obrazu drži klubski dres ali pa gosti nogometaše v Vatikanu. Malokdo ve, da je papež Frančišek pri 12 letih imel celo punco. Amalia Damonte je leta 2013 razkrila, da ji je nekoč napisal pismo, ki ga je pospremil s stavkom: “Če se ne poročim s tabo, bom postal duhovnik.” In glej ga zlomka, obveljalo je drugo.
Od kemijskega tehnika do dušnega pastirja
Čeravno njegova prva poklicna izbira ni bila duhovništvo - diplomiral je namreč iz kemijske tehnologije -, je leta 1958 vstopil v jezuitski red. Po prvih redovnih zaobljubah je najprej študiral filozofijo. Po diplomi je nekaj časa poučeval v kolegiju, potem pa nadaljeval in končal še študij teologije, ob tem pa se je posvečal še študiju humanistike, psihologije in književnosti. Slednjo je tudi poučeval na univerzah v Santa Feju in Buenos Airesu.
Najodmevnejši citati papeža Frančiška
O istospolno usmerjenih: “Če je nekdo gej in je dobronameren človek, kdo sem jaz, da sodim? Istospolno usmerjene osebe imajo pravico do družine. Oni so božji otroci. Zaradi spolne usmerjenosti ne bi smeli nikogar izključevati.”
O migrantski krizi: “Hinavsko je, da se imaš za kristjana, pa preženeš begunca ali nekoga, ki potrebuje pomoč, je lačen in žejen.”
O Jezusovem nauku: “Jezus nas uči še eno pot. Pojdite ven, delite svoje zgodbe, pogovarjajte se z brati, vprašajte. Postanite beseda v telesu in duhu.”
O socialnih razlikah: “Najbogatejši nasprotujejo socialni pravičnosti iz čistega pohlepa.”
O komunizmu in socializmu: “Če na evangelij gledam zgolj na sociološki način, da, sem komunist in tudi Jezus je komunist.”
“Komunisti so ukradli nekatere krščanske vrednote.”
“Kristjani na Kubi v socializmu živijo srečno.”
O vojnah: “Reči, da lahko ubijaš v imenu boga, je bogokletno.”
“Vsi govorijo o miru. Vsi trdijo, da si ga želijo, ampak širjenje oboroževanja vodi v nasprotno smer. Trgovina z orožjem nas oddaljuje od reševanja konfliktov.”
“Spomnimo se dveh napak človeštva - v Ukrajini in Palestini, kjer je trpljenje veliko. Arogantnost okupatorja spodkopava dialog.”
O povezovanju: “Človek, ki misli samo na zidove, ne pa na gradnjo mostov, ni kristjan. Tega v evangeliju ni.”
O splavu: “Splav ni manjše zlo, je zločin. Vzeti eno življenje, da bi rešil drugega, to počne mafija.”
O cerkveni strukturi: “Cerkev bi se morala vrniti v skupnost božjega ljudstva. Duhovniki, župniki in škofje, ki skrbijo za duše, so v službi božjega ljudstva.”
“Namesto da bi bili Cerkev, ki sprejema, poskušajmo biti tudi Cerkev, ki išče nove poti, ki zna izstopiti iz svojih okvirjev in iti k tistim, ki ne hodijo k maši ali so brezbrižni.”
“Cerkev vidim kot bolnišnico po bitki. Hudo poškodovanega je nesmiselno spraševati, ali ima povišan holesterol in kolikšen ima krvni sladkor. Moraš mu zaceliti rane. Potem se lahko pogovarjamo o vsem drugem.”
Leto 1969 pa se je v zgodovino zapisalo kot leto, ko je Jorge Mario Bergoglio prejel duhovniško posvečenje, 1998 pa leto, ko je postal nadškof domačega Buenos Airesa. Tri leta kasneje ga je papež Janez Pavel II. povzdignil v kardinala z naslovno rimsko cerkvijo sv. Roberta Bellarmina. Kjerkoli že je služboval, je bil vedno nekoliko drugačen od ustaljenih cerkvenih obrazov - bolj duhoven kot ceremonialen, bolj ulični duhovnik kot vatikanski knez.
Posebno mesto v srcu tudi za potico
Slovenijo je Jorge Mario Bergoglio prvič obiskal leta 1970. Ne kot kardinal, ne kot papež, temveč kot radoveden jezuit na povabilo Franca Rodeta. V enem tednu je opravil klasično slovensko “turo”: Bled, Postojnska jama in za piko na i še obisk ljubljanske Opere. Tipičen kulturni program z rahlo duhovnim priokusom. Naslednje leto, 26. januarja 1971, se je znova znašel na slovenskih tleh. Na poti iz Madrida - kjer je študiral - v Rim je obiskal družino Golar v Virmašah. Tudi ob tej priložnosti si je Bergoglio vzel čas za malce duhovno-turističnega oddiha. Spet je šel na Bled in si ogledal baziliko v Brezjah.
Jutri bodo papeža pokopali
Papežu Frančišku, ki je v ponedeljek v starosti 89 let umrl zaradi kapi, se je v teh dneh v baziliki sv. Petra v Vatikanu poklonilo več desettisoč ljudi z vseh koncev sveta. Krsto z njegovim truplom bodo danes ob 20. uri zaprli, jutri ob 10. uri pa bo na Trgu sv. Petra pogrebna slovesnost, na kateri pričakujejo 200.000 ljudi, med njimi številne svetovne voditelje. Frančiška bodo na njegovo željo nato pokopali v rimski baziliki Marije Snežne. Konklave za izvolitev novega papeža bo predvidoma med 5. in 10. majem.
V posebnem spominu mu je ostala tudi slovenska potica, ki jo je svojčas jedel prav vsako veliko noč. Pekla mu jo je Slovenka, Mirjana Bajlec, to pa zato, ker je njen sin Vladimir Jurij Voršič poročen z Bergoglijevo nečakinjo Mario Ines. Zakonca sta namreč strica kardinala redno obiskovala in mu za veliko noč prinašala to Mirjanino domačo slovensko potico.
Pet krogov konklava in tu je Frančišek!
Po neuradnih pričevanjih nekaterih kardinalov naj bi se Bergoglievo ime med kandidati za papeža omenjalo že na konklavu leta 2005, ko naj bi prejel 40 glasov. Spomnimo, tedaj je po smrti Janeza Pavla II. na Sveti sedež sedel Joseph Ratzinger. Po odstopu zaslužnega papeža Benedikta XVI. se je iz dimnika Sikstinske kapele po petih krogih konklava vendarle pokadil bel dim. “Habemus papam,” (imamo papeža, op. p.) se je zaslišalo z lože Bazilike sv. Petra in množico na osrednjem vatikanskem trgu je Jorge Mario Bergoglio, takrat prvič kot Frančišek, 266. papež, 265. naslednik apostola Petra, 8. suveren države mesto Vatikan, primas Italije ter metropolit rimske cerkvene pokrajine, podelil svoj blagoslov “urbi et orbi”.
Ime Frančišek si je izbral v čast svetemu Frančišku Asiškemu, ki je bil znan po svoji skromnosti in predanosti revnim ter naravi. Že takoj po prevzemu pontifikata je pokazal svojo željo po spremembah. Želel si je bolj odprte, vključujoče Cerkve. “Namesto da bi bili Cerkev, ki sprejema, poskušajmo biti tudi Cerkev, ki išče nove poti, ki zna izstopiti iz svojih okvirjev in iti k tistim, ki ne hodijo k maši ali so brezbrižni,” je bil jasen. Opozarjal je, da ta ne more več delovati kot hermetično zaprt sistem, ki si pere perilo za oltarjem. Zahteval je več transparentnosti, predvsem na področju vatikanskih financ in notranjem delovanju kurije.
Kaj pa Rupnik?
Vpeljal je več socialne občutljivosti, premešal karte v kuriji, se lotil reform in napovedal vojno prikrivanju spolnih zlorab. A pot do sprememb ni šla brez odpora. Omilil je tudi cerkveno stališče do istospolno usmerjenih. “Če je nekdo gej in je dobronameren človek, kdo sem jaz, da sodim? Istospolno usmerjene osebe imajo pravico do družine. Oni so božji otroci. Zaradi spolne usmerjenosti ne bi smeli nikogar izključevati,” je nekoč dejal.
Kakor hitro si je med verniki pridobil simpatije, mu je kardinalski zbor začel dihati za ovratnik. Primer patra Marka Rupnika je postal lakmusov papir njegove odločnosti: dikasterij za nauk vere je sprožil revizijo, a organizacija Bishop Accountability - nevladna organizacija, ki spremlja spolne zlorabe v RKC - mu je očitala mlačnost - da je kljub resnim obtožbam nekaterim storilcem pustil preveč svobode.
Presenetil je tudi s svojimi stališči glede podnebnih sprememb. Če se še pred njegovim mandatom katoliška cerkev ni odrekla kreacionizmu, s planetom pa se ni pretirano ukvarjala, je papež Frančišek na tem področju jasno in odločno pozival k ukrepom, ob tem pa skušal 1,3 milijarde katoličanov odpreti oči za nevarnosti podnebnih sprememb. “Papež Frančišek je bil neomajni svetovni zagovornik podnebnih ukrepov kot bistvenega sredstva za njihovo uresničitev,” je ob smrti papeža Frančiška dejal vodja ZN za podnebje Simon Stiell: “S svojim neumornim zagovarjanjem nas je papež Frančišek spomnil, da ne more biti skupne blaginje, dokler ne sklenemo miru z naravo in zaščitimo najbolj ranljivih, saj onesnaževanje in uničevanje okolja naš planet približujeta 'prelomni točki'.”
Frančišek je svojim vrednotam ostal zvest do konca. Močno je kritiziral tudi starega novega predsednika Združenih držav Amerike Donalda Trumpa, predvsem zaradi njegove migrantske politike. “Hinavsko je, da se imaš za kristjana, pa preženeš begunca ali nekoga, ki potrebuje pomoč, je lačen in žejen,” je ostro pripomnil v enem izmed svojih nagovorov. “Človek, ki misli samo na zidove, ne pa na gradnjo mostov, ni kristjan. Tega v evangeliju ni,” je nadaljeval. Skrhani odnosi med Vatikanom in Washingtonom so tako trajali do zadnjega dne, ko ga je na Svetem sedežu obiskal Trumpov podpredsednik JD Vance.
Pred vrati je konklave
Frančiškovo zdravje je pešalo že od njegove mladosti, ko je trpel za plevritisom, zaradi česar so mu odstranili del pljučnega krila. To zagotovo ni pripomoglo k lažjemu prebolevanju pljučnice, ki ga je doletela februarja letos. V bolnišnici se je za življenje boril kar pet tednov. V javnosti se je poredko pojavljal, dan pred smrtjo, na velikonočno nedeljo, je šibkemu zdravju navkljub nagovoril množico na Trgu sv. Petra in izrekel svoj poslednji blagoslov.
Ko je minuli ponedeljek irski kardinal Kevin Farrell sporočil novico o Frančiškovi smrti, je vodenje cerkve prešlo v roke kardinalskega zbora, natančneje naravnost v Farrellove. Ta je tudi odgovoren za sklic konklava, enega najskrivnostnejših procesov v zgodovini človeštva. Gre za tajno glasovanje, na katerem kardinali za tesno zaprtimi vrati Sikstinske kapele izbirajo novega papeža. Glasujejo lahko le kardinali, mlajši od 80 let. Teh bo letos kar 135, prihajajo pa iz 71 držav. Ime svojega kandidata bodo zapisali na glasovnico in te položili v kelih na vrhu oltarja. Glasovanje bo zaključeno, ko bo eden izmed kardinalov prejel dvotretjinsko večino. Ko so lističi z glasovi prešteti, jih zažgejo v posebni peči. Kemikalije, pomešane z glasovnicami, proizvedejo črn dim, če novi papež še ni izvoljen, in belega, ko je. Slovenski kardinal Franc Rode je na konklavu sodeloval le enkrat, leta 2013, ko je bil izvoljen prav Frančišek.
Kdo pa so tisti kardinali, za katere se šušlja, da so najprimernejši za krmilo Petrove barke v drugem četrtletju 21. stoletja? Med možnimi kandidati je dosedanji vatikanski državni tajnik Pietro Parolin, njegov rojak iz Italije Matteo Zuppi, madžarski nadškof Peter Erdö, Filipinec Luis Antonio Tagle, Peter Turkson iz Gane in Raymond Burke iz Združenih držav Amerike. Pomembno pa je poudariti, da se je skozi zgodovino uveljavil rek “Kdor na konklave pride kot papež, ga zapusti kot kardinal.” Favoriti namreč redko iz Sikstinske kapele odnesejo papeško žezlo.
Ko je papež izbran, ga najstarejši kardinal vpraša, ali sprejme položaj. Če se strinja, si izbere papeško ime, običajno v čast svetniku ali prejšnjemu papežu. Nato obleče bel talar, stopi na balkon bazilike svetega Petra in pozdravi množico. Kardinal pred tem izgovori znamenite besede “habemus papam”, novi pontifik pa nato prvič spregovori in tako nakaže smernice svojega vodenja več kot 1,3 milijarde katoličanov po svetu.
