“Ostanite še naprej z nami”

Čeprav je videti, da je vse skupaj en sam veseli december, ko je treba kupiti, kar potrebujemo in predvsem tisto, česar ne, pa včerajšnji praznični dan ni bil zgolj podaljšek božičnih praznovanj. Spomnimo: 26. decembra 1990 je predsednik takratne republiške skupščine dr. France Bučar razglasil rezultate plebiscita, ki je potekal tri dni prej. Vprašanje je bilo jasno: “Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?” Skoraj vsi z volilno pravico (93,5 odstotka) so prišli na volišča in skoraj vsi (95 odstotkov) so glasovali za samostojnost in neodvisnost.

Sledili so dnevi vzhičenja, visokih besed o enotnosti, drugi Švici in podobnem, pa tudi negotovosti in dvoma. Zgodovina se je vrtela s pospeškom, čez pol leta je sledila formalna državnost tako Slovenije kot Hrvaške, Beograd je poskušal s silo ohraniti takrat že nekdanjo državo in začele so se balkanske vojne. Slovenija se je z veliko odločnosti, modrosti in tudi sreče izvila in stopila na lastno pot, na Hrvaškem, v BiH in Srbiji pa je na tisoče mater objokovalo svoje sinove, nobena izjema niso bili civilisti. Pokol na sarajevski tržnici in genocid v Srebrenici sta tragična in žalostna opomina na nesluteno krutost in zamegljenost uma ljudi, ki imajo v rokah orožje. Ko so v istem času v Ruandi v 100 dneh pobili več kot pol milijona Tutsijev, je bilo snovi za razmislek o tem, da je treba stopiti na zavore, več kot dovolj.

Nedaleč od nas divjata dve vojni. Obe sta nas zadolžili kot državljane Evrope in sveta, v obeh beseda mir neti nove vžigalne vrvice.

Zgodovina je učiteljica. Vemo, da za najbolj krvavimi in krutimi vojnami pridejo še bolj krvave in še bolj neusmiljene. Tehnologija nam omogoča, da jih spremljamo tako rekoč v živo, da smo priče smrti in trpljenju, obenem pa priče spoznanju o vpijoči nemoči za zaustavitev norij, ki izsrkavajo svetlobo iz prihodnosti.

Nedaleč od nas divjata dve vojni. Obe sta nas zadolžili kot državljane Evrope in sveta, v obeh beseda mir neti nove vžigalne vrvice. Ljudje, ki jih kakšno desetletje, morda pa le nekaj let, loči od demence in odvisnosti od mirne roke negovalke, z nevideno vzvišenostjo ustvarjajo temne strani zgodovine, v kakršni beneški lev ne bi le zaprl knjige, temveč bi jo odvrgel v morje. O milijardah za orožje se pogovarjajo kot o frnikulah, o žrtvah vojn manj sočutno kot o inflaciji.

Vzvoda, prek katerega bi svet premaknili na bolje, ni videti. Veliko jih je, vsak ima svojega, očitno pa nobeden ni zares pravi. Začenja se stopnjevanje pričakovanj glede ukrepov Donalda Trumpa, ki bo v drugi polovici januarja dobil predsedniška pooblastila. Seveda bo imel pogled uperjen v ZDA, gotovo pa bo nekaj premaknil glede Ukrajine in Bližnjega vzhoda, posredno tudi glede Evrope. Na slabše ali na boljše?

Ko določamo, kam želimo priti in po kateri poti, je nekako dobro vedeti, kje smo. Evropo biča vrsta strukturnih pomanjkljivosti, na kar Slovenija ni imuna. Nemčija, kiha, njena avtomobilska industrija je v defenzivi, to se bo poznalo tudi pri nas, napovedi gospodarske rasti so zato umirjene. Pospešila bi jih lahko (še večja) vlaganja v infrastrukturo, tako bivalno kot prometno. Na železnicah rešujejo tisto, kar bi morali pred desetletjem in še prej, na ključnih avtocestah gladijo gube. Zastoji se bodo večali, perspektive pa so z domačo operativo zelo omejene. Vsak, ki se vozi mimo gradbišča priključka Brezovica vidi, da tu ni potenciala za kakšne velikopotezne zadeve … Ko dodamo pridobivanje potrebnih papirjev, se vse skupaj pomika dlje v prihodnost. Pa ne le pri državni, tudi pri zasebni iniciativi. Danes načrtovan nov hlev ali nova vinska klet je zaradi zamudnosti tako rekoč projekt za prihodnji rod …

Domala vse domače reforme pretresajo krči, nemara še najbolj gladko teče davčna, ki pa ji kritiki očitajo enosmernost. Naša družba se stara, potrebni so novi družbeni dogovori, med drugimi o pokojninah, in resen pristop k sicer začrtanemu uvajanju dolgotrajne oskrbe. Lahko da smo z zelenim prehodom dobri za naravo, a biti moramo (predvsem) za ljudi. Pogled na demografsko podobo države in njeno volilno telo bo v prihodnjem letu morda bolj zganil pristojne, da bodo našli načine za zaposlovanje tistih, ki bodo skrbeli za naše stare, ki so tlakovali pot, na kateri smo.

Pogosto slišimo, da potrebujemo stabilno in predvidljivo okolje. Na zunanje dejavnike imamo malo vpliva, domače pa bi vendarle morali nekako bolje uglasiti. Učinkoviti javni servisi, vključno z državnim aparatom, bodo vrnili in utrdili zaupanje, za izostreno sliko je potrebna tudi urejena medijska krajina. Po večletnem “reševanju” RTV je zdaj na robu tisk. Ne, ne gre (le) za to, da mladi “berejo telefone”, da je itak vse brezplačno dosegljivo na spletu in da za prepoznavanje podob sveta novinarske zgodbe niso potrebne. Bolj gre za to, da raznovrstnost medijskega polja omogoča širši pogled od tistega, ki ga ponujajo algoritmi, da prepoznavanje in razvrščanje trendov, ki ga opravijo vešči ljudje, ne le ponuja ostrejši pogled temveč ostri tudi algoritme, ki jim bodo nekateri (na žalost) vselej bolj zaupali kot ljudem z obrazom, imenom in priimkom. Široke slike pa seveda ne ponudi le en medij, ustvari jo lahko le pahljača. Gre tudi za jezik: govorcev slovenščine je malo, komaj dobra dva milijona. Imamo privilegij, da lahko ves svet, vključno z njegovim napredkom, ubesedimo v svojem jeziku, vanj se je z dvojino prikradla tudi ljubezen ...

Da bo vsaj približno tako tudi v prihodnje, da bomo nenazadnje lahko izvedeli, kaj se dogaja v sosednjem kraju, moramo od države pričakovati, da bo omogočila dostop do medijev in do urejenih, strukturiranih ter preverjenih informacij kot pomembnega gradnika družbenih odnosov in razumevanja. Če razume, da je za promet ljudi in blaga potrebna infrastruktura, mora razumeti, da je potrebna tudi za promet informacij. Za zdaj pa lahko le vzkliknemo z Janezom Čučkom: “Ostanite še naprej z nami!”