Odklop ob žuboreči zdravilni Nadiži
Nadiža je 60 kilometrov dolga reka, ki nastane z združitvijo potokov Rio Bianco (Beli Potok) ter Črni Potok (Rio Nero) v Breginjskem kotu. Izpod Stola teče skozi čarobne tolmune, soteske in mimo širokih prodišč ter nadaljuje pot v zgodovinsko osupljivi Čedad. Njeno nežno poletno toplo žuborenje je balzam za dušo in telo, širša okolica pa zanimiva za raziskovanje.
V teh toplih dneh je ob Nadiži v Breginjskem kotu vse do Robiča polno kopalcev od vsepovsod, ki se raje kot v pretoplem morju namakajo v sveži, vendar dovolj ogreti reki, ki s svojo raznolikostjo tolmunov ponuja čudovito doživetje.
Za razliko od večje in bolj deroče Soče je tudi varnejša za kopanje, poleg tega pa je ena najbolj čistih in najtoplejših alpskih rek, ki je po ustnem izročilu tudi zdravilna, predvsem naj bi vplivala na hitrejše celjenje ran. V njej domujejo številne endemične vrste sladkovodnih rib jadranskega porečja, postrvi, šarenke in lipani, zato je zelo vabljiva za ribiče. Brežine in prodišča ponekod objemajo vrbe, ki dajejo reki še posebej čaroben videz. Območje, kjer je Nadiža izdolbla globoka korita, krasi znameniti Napoleonov most, čez katerega je Napoleonova vojska v 18. stoletju prodirala iz Benečije na Koroško. Današnji most je bil na ostalinah starega zgrajen po prvi svetovni vojni
Ne le kopanje, tudi sprehod po Nadiži od meje z Italijo do kampa v Podbeli, je edinstveno doživetje z brodenjem tolmunov in namakanjem pod nežnimi curki vode, ki masirajo telo.
V zgornjem toku se Nadiža vije po državni meji med Slovenijo in Italijo. Pri Logjeh zavije proti severovzhodu, blizu naselja Kred pa ostro proti jugu v okoli tri kilometre dolgo dolino med gorama Matajur in Mija. Pri mejnem prehodu Robič prestopi v Italijo, kjer teče čez osrednji del Beneške Slovenije in se pri Čedadu globoko zareže v Furlansko nižino ter se izliva v Ter. Prvič je bila reka omenjena že v 7. stoletju.
