Odhajala je elita

Napačno bi bilo misliti, da so v Istri ostali samo tisti, ki so verjeli v socialistične ideje. Napačno bi bilo tudi misliti, da so ostali le tisti, ki so bili že tako hibridnih identiet, sploh iz etnično mešanih družin, saj smo videli, kakšne težave so imeli z učenjem novih jezikov, slovenskega ali hrvaškega. Zdi pa se, da v italijanskem širšem, celo bolj odprtem levičarskem diskurzu prevladuje prav ta ideja. Na to mi je dala misliti diskusija o naslovu mojega prispevka o tistih, ki so ostali, z znanim italijanskim etnologom Fabiem Mugnainijem z univerze v Sienni, ki je v sodelovanju z italijanskim partizanskim društvom (ANPI) organiziral nekakšno protiutež ponarejanju zgodovine italijanskega diskurza pred dnevom spomina leta 2021. Na moj predlog, da poimenujem prispevek “Pozabljeni. Italijani, ki so ostali v jugoslovanski Istri”, je podvomil, češ da ne ve, če lahko tem etnično-mešanim identitetam v Istri pripnemo etiketo italijanskega, dvom, ki ga je po moji argumentaciji opustil. Skratka, ne, tisti, ki so ostali, niso bili samo etnično mešanih identitet in niso ostali samo zaradi socializma, ostali so vsakdanji ljudje, ki niso hoteli imeti nič ne z eno ne z drugo politiko. V oči me je zbodel že omenjen komentar, da so odhajali predvsem ljudje iz mest, ker so bili pod vplivom medijske propagande, strahu, medtem ko ljudje na podeželju niso imeli dostopa do medijev, povrh pa so za razliko od mestnega prebivalstva živeli v bolj multikulturnem okolju, kjer so sobivali s Slovani in zato tudi niso podlegli tolikšnemu strahu pred jugoslovanskimi “titini”. Od tu je mogoče tudi razumeti pripombe Elde iz Pirana, da je odhajala elita, “manjkali so vsi, inženirji, tudi zdravniki, učitelji”, ostajali pa so starejši in revnejši sloj.