Od Samovega kraljestva do kohezijskih regij

V Sloveniji nikoli ni bilo dokončnega konsenza, katere so njene regije oziroma dežele oziroma pokrajine. Za ljudi, ki živijo, denimo, v Kranju, Mariboru, Celju ali Novem mestu, nikoli ni bilo dileme, živijo na Gorenjskem, Štajerskem in Dolenjskem. Veliko pa je krajev, ki so na robovih, na mejnih področjih, ki so jih glede na rabo uvrščali zdaj sem, zdaj tja. Tako je v sredini slovenskega etničnega ozemlja kot na njegovih robovih, za katere velja, da so bili vselej v neki drugi državi. Z drzno, vseslovensko potezo, je slovenski regionalni prostor najbolj celovito dotlej in ne nazadnje tudi poslej, v času pomladi narodov sredi 19. stoletja, opredelil Peter Kozler na Zemljovidu Slovenske dežele in pokrajin, ko je skrajno severozahodno mejo postavil na Veliki Zvon (Klek), na severovzhodu na reko Rabo, na jugozahodu je v meje ujel še Lignano, na jugovzhodu pa otok Ilovik nekoliko južno od Lošinja.