O pomenu ženskega priimka z obrazilom -ova: Petričeva

Vsakomur med živimi se pripeti, da hoče biti kdaj bolj pameten od pameti. In išče, išče, znova išče nekaj takega, kar je bilo že zdavnaj najdeno, iznajdeno. Sprejeto in v vsakdanji rabi utrjeno. Zdrava pamet takemu iskalcu posmehljivo reče, da odkriva toplo vodo. Pa poglejmo, ali se kaj takega morda lahko dogaja v naši knjižni materinščini.

Seveda se zgodi, da kdo v jeziku odkriva toplo vodo in rešuje kako táko vprašanje, ki je v slovnici in javni rabi že razrešeno. Na tak primer me je nekoč zavzeto opozoril profesor slovenščine France Pibernik, pisatelj, pesnik, esejist in literarni zgodovinar iz Kranja. Skupaj sva študirala slavistiko v Ljubljani, zato sva večkrat družno skušala posvetiti v kakšno slovnično nejasnost ali dvom. Tako mi je zapisal: “Jože, ti predlagam, da v jezikovnem kotičku, ki ga pišeš v Primorskih novicah, poveš, kaj ti misliš o predlogu, da naj ženske ne bi nagovarjali s priimkom, ki ga naredimo z obrazilom -ova ali -eva. Da ni lepo, če bi prijateljici, ki se po očetu, mami ali možu piše Petrič, kdo narobe rekel, da je Petričeva. Tak priimek v ženskem spolu je med ljudmi največ v rabi in res živ. Me sprašuješ, kje to piše v slovnici? Nikjer. Ti rečem, v slovnici nikjer. Zares nikjer. To priporočilo je politično. Razglaša ga Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v Smernicah za spolno občutljivo rabo jezika. Ti si doma v jezikovnih vprašanjih, saj si imel srečo, da so te v gimnaziji učili tudi stare grščine in latinščine. Zato gotovo veš dosti več kot jaz o nastanku in razvoju, a predvsem o pravilni rabi človekovega imena in priimka. Vem, da boš ustregel moji želji.”

Osebno ime in priimek sta za vsakogar njegova temeljna izkaznica, ki priča, da je živo bitje in se trudi iz sebe narediti nekaj, kar bo trajalo, ko njega več ne bo. Vsak se mora pač nekako imenovati. Brez imena je brezimen, ga sploh ni. V davnih časih je ime dobil kar po drevesih v okolju, kjer se je rodil. Zato se je oglasil na ime Bor. Dekletom je imena poklonilo cvetje, ki dehti in vsakogar veseli. Od tod vse lepe Rože, Roze, Rožice, Rozalije, Vijolice, Liljane, Ajde, Smiljke, Brine in Jasmine.

Vprašanja za Minuto pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si

Največkrat pa je bilo treba staršem samo vzeti v roke pratiko in pogledati ime svetnika tisti dan, ko je otrok prišel na svetel dan. Zato smo od pokristjanjenja naprej Slovenci vsaj po imenih skoraj vsi svetniški. Le tu pa tam smo se roditelji ozrli po domačem izročilu in svojemu dojencu dali ime slovanske šege: Vesna, Zoran, Milica, Milena, Borut, Mirko, Slavko, Zdravko, Sonja, Tanja, Vera.

Dolge čase je bilo človekovo ime le eno samo. Egipčanski faraoni so se imenovali Ramzes, Keops, Ehnaton, Kleopatra. Tudi svetopisemska imena so le enodelna: Mojzes, Jezus, Jakob, Izaija, Juda, Pavel, Samson in Dalila, Holofernes in Judita. In še Grki so bili le enoimenci, brez priimkov. Imenovali so se: Aristotel, Sofoklej, Homer, Evripid, Sokrat, Solon, Pitagora, Ojdip, Antigona.

Priimki v naši materinščini živijo, so živeli in so še zmerom uporabljani v obeh spolih: tako v moškem kot v ženskem.

A Rimljani - in za njimi vsi evropski narodi - začnejo osebna imena bolj natančno opredeljevati. Dodajali so jim rodbinska, družinska, patricijska, hišna in podobna določila. Rim tako dobi sestavljena imena: Gaj Julij Cezar (kratko Cezar). Do čudaštva pa so to določanje oseb podaljševale evropske plemiške družine, ki so za navedbo vseh enot rodbinskega imena porabile najmanj tri vrstice ali tudi več na foliju, srednjeveškem listu. Vendar se je pri večini narodov v Evropi ustalilo preprostejše določilo za osebe: samo ime in ob njem priimek.

Vsi se zavedamo, da je človekovo osebno ime tako pomembno, da ga moramo pridati vsakemu otroku ob njegovem rojstvu. Manj pa upoštevamo pomen njegovega priimka, ki je enako kot osebno ime najnujnejši predstavnik vsakega posameznika.

Evropski narodi priimku rečejo vsak nekoliko drugače, vendar so pri tem še kar enotni, če pomislimo na njihove razprtije skozi zgodovino, ki so porodile mnogo vojn med njimi, dve pa svetovni. Tako priimku pravijo: Italijani cognome (soime); Francozi surnom (nadime) ali épithète; Španci cognomento (soime); Angleži surname (nadime); Nemci Zuname (priime), Beiname (priimek) in Familienname (družinsko ime); Rusi prozvišče in familija; Srbi in Hrvati prezime itd. Podobno drugi Evropejci. V slovenščini je najbolj udomačena beseda priimek, v preteklih časih so bile pa v rabi tudi druge oznake: rodbinsko ime, rodovno ime, hišno ime, družinsko ime in podobno.

Priimki so nastajali drugače kot osebna imena. Najpogosteje izvirajo iz okolja, kjer živi posameznik. Na primer po rastlinah: Smrekar/Smrekarjevi, Gaber/Gabrovi, Gabrovec, Zabukovec, Hrast, Lipnik, Grmič, Tisovec, Čebular, Česen, Lešnik, Detela, Koprivc. Kdor je bil čokat, je postal pa Čok. Če je bil kdo po podobi blizu kakega gozdnega prebivalca, so mu ljudje takoj prilepili priimek iz živalskega sveta: Sinica, Vran, Polh, Lisjak, Strnad, Zajc, Kunc, Jazbec, Medved, Volk, Golob, Vrabec, Kos, Krt, Čuk, Racman, Jež, Petelin, Slavec, Orel, kak zaudarjajoč smrdljivec pa Dihur, Pezdir, Smerdelj, Perdelj.

Več priimkov nakazuje, od kod se je kak pritepenec vzel: Furlan in Furlanič iz Furlanije, Korošec iz Koroške, Gorenjec pa z Gorenjskega. Kranjec je prišel iz Vojvodine Kranjske, Dolenc pa z Dolenjskega. Nekateri med priimki še dandanes kažejo na zemljepisno raznolikost naše male, toda ljube domovine pod Triglavom: Hribar, Ravnikar, Gorjan, Gornik, Dolinar, Bregar, Grapar, Hostnik, Tratnik, Mlakar, Logar, Rekar in Planinc.

Priimki v naši materinščini živijo, so živeli in so še zmerom uporabljani v obeh spolih: tako v moškem kot v ženskem. Moški so se in se še naprej odzivajo na klice Petrič, Čuk, Zemljak in Sever, ženske pa na klice Petričeva, Čukova, Zemljakova in Severjeva. Do nadrobnosti enako je v jezikih bratovske slovanščine. Tudi ti enakovredno uporabljajo priimke v obeh spolih: v ruščini Petròv za moškega, Petróva pa za žensko; v ukrajinščini Komarovsky za moškega, Komarovska pa za žensko itd. Te oblike in ta raba so bile v slovanščini uporabljane ves čas od njihovega nastanka dalje in so v rabi še dandanašnje dni. Poljaki, Čehi, Slovaki, Belorusi, Rusi ohranjajo in uporabljajo uradne priimke v moškem in ženskem spolu.

Slovenci smo pri tem izjema. Naši uradni priimki so vedno samo v moškem spolu in veljajo za osebe obeh oziroma vseh spolov: za moške, ženske in pripadnike LGBTIQA+. Ko je uradniško natančna cesarsko-kraljeva Avstrija želela vedeti, koliko je njenih državljanov, koliko ima vojakov in davkoplačevalcev, koliko je v državi moških, žensk, otrok itd., je uvedla popis prebivalcev z imeni in priimki. In ker ima nemščina, uradni jezik v Avstriji, priimke samo v moškem spolu, so popisovalci tudi za Slovence zapisali samo priimke v moškem spolu. Torej priimek Ribič ja, priimek Ribičeva ne! In taki uradni priimki so pri nas ostali vse do danes. V rojstnih listih, osebnih izkaznicah, potnih listih, skratka v vseh uradnih dokumentih so priimki zapisani le v moškem spolu.

Za naš živi jezik to avstrijsko določilo seveda ne velja. Zato priimki v ženskem spolu, kot npr. Petričeva, Klakočarjeva, Gabrova itd. iz pogovornega jezika utemeljeno prodirajo tudi v uradno rabo. Zaradi tega so priimki z obrazilom -ova/-eva popolnoma pravilni in jih upravičeno uporabljamo povsod, v vseh govornih in pisnih položajih, le v strogi uradni rabi ne. Tam ženski priimek Petričeva nadomeščamo z moškim priimkom Petrič, vendar mu moramo vselej dodati kako določilo v ženskem spolu. Na primer: učiteljica (predsednica, poslanka) Petrič. In samo tako je prav.


Najbolj brano