O Mozartovem škorcu in še čem

Meni je škorec (Sturnus vulgaris) eden izmed najlepših ptičev. Izgleda kot manjša, gizdalinska različica lesketajočega črnega kosa v večerni toaleti s številnimi bleščicami na svojem črnem fraku. Pozimi je njegova oprava manj svečana, saj je perje manj kontrastno, predvsem pa se pojavijo številne bele pike. Njegov vzorec je edinstven v svetu ptic, njegovi vedenjski vzorci pa nadvse nenavadni in zanimivi.

Škorci so družabne ptice, ki se ponoči zadržujejo na skupnih počivališčih, ki jih varujejo pred plenilci. Nekateri ornitologi menijo, da so počivališča informacijski centri za iskanje virov hrane, spet drugi pa, da jim skupinsko prenočevanje, kjer so temperature od 5 do 8,5 stopinje Celzija višje od okolice, omogoča manjše izgube energije v hladnem vremenu. V osnovi so škorci prebivalci odprtih okolij, pogosti so tudi v mestih in na vaseh.

Škorci gnezdijo v drevesnih duplih, zelo radi pa zasedejo tudi umetne gnezdilnice. V Sloveniji je pogost gnezdilec na večini nacionalnega teritorija, gnezdi pa predvsem v kmetijski krajini. Od kod izvira ime škorec? Ornitolog Iztok Geister v Razodetju ptičjih imen (2008) pravi, da naj bi njegovo ime izviralo iz starinske različice glagola kričati in pomeni nekaj takega kot kričač, čivkač ali npr. cvrčač.

Mojstri oponašanja

Škorci so vešči oponašanja drugih ptic in so pri tem pravi mojstri, ki po sposobnosti zvočnega oponašanja (vokalna mimikrija) različnih drugih ptic, mehanskih zvokov in človeka prav nič ne zaostajajo za papigami.

Že rimski naravoslovec Plinij navaja, da so mladi cezarji učili škorce govora. Izjemni virtuoz Wolfgang Amadeus Mozart je imel škorca za domačega ljubljenčka, ki ga je kupil za prgišče krajcarjev. Za razliko od tedaj zelo dragih eksotičnih ptic so imele domorodne ptice znatno nižjo ceno. Naravoslovka Lyanda Lynn Haupt, ki je napisala knjigo Mozartov škorec (Mozart's Starling, 2017) pravi, da je skladatelja pritegnilo škorčevo žvižganje Mozartovega koncerta v G-duru (K. 453). Že ob nakupu leta 1784 je bil škorec pravi virtuoz, saj je znal marsikatero skladbo dobro in verodostojno zažvižgati. Verjetno ga je skladatelj prav zaradi teh veščin kupil.

Škorec je živel z Mozartom še tri leta, dokler ni poginil leta 1787. Užaloščeni Mozart je hišnemu ljubljenčku priredil manjši pogreb. Kaže, da se je veliki skladatelj svojemu ptičjemu prijatelju poklonil s posebno skladbo, vsaj tako pravi raziskovalka ptičjega petja Meredith West, pritrjujejo pa ji tudi drugi ornitologi. Tako naj bi Glasbena šala (K. 522), hudomušna skladba, ki jo je skladatelj naredil kmalu po tem, ko je škorec poginil, pravzaprav poklon svojemu hišnemu ljubljenčku. Meredith je v skladbi, polni disharmonij, razdrobljenih fraz in nenavadnih sprememb tonalitete, opazila, da se, če nekatere najbolj moteče dele prekrije s petjem škorca, pokaže veliko podobnosti. Hauptova pa omenja, da je bil tudi sam Mozart dober posnemovalec in je na raznih zabavah oponašal razne ljudi in tudi cesarja.

Škorčevo oponašanje je nekoliko kasneje postalo zanimivo tudi za ornitologe iz 19. stoletja. Tako na primer pravi Johann Beckstein, da se škorec hitro nauči različnih zvokov in melodij, a jih potem počasi pozablja ali pa pomeša en napev z drugim. Slovenski pisatelj Fran Erjavec v zvezi s tem piše: “Vse, kar se je (škorec) naučil: besede živalske in druge glasove in svojo lastno pesem, to vse splete in zmeša v čuden kikeljkokelj.” Kakorkoli že, omenjajo, da si škorec zapomni približno 60 pesmi, oponaša pa 20 različnih vrst ptic.

Zgodba o uspehu

Škorec je domoroden v Evropi, severni Afriki in jugozahodni Aziji. Naselili pa so ga v severno Ameriko, južno Afriko, Avstralijo in Novo Zelandijo. Nekje sem prebral oceno, da škorec naseljuje 30 odstotkov površine planeta. S tem v zvezi sem pred kratkim v tej rubriki že pisal o Shakespearjevem prekletstvu, ki ga je sprožil farmacevt Eugene Schieffelin, predsednik organizacije American Acclimatization Society, ki si je zaradi nostalgije po domačih krajih prizadeval na koncu 19. stoletja naseliti ptice, ki jih omenja William Shakespeare, na ozemlje Združenih Držav Amerike. Podobno se je dogajalo tudi na Novi Zelandiji. Družba za aklimatizacijo iz Wellingtona (The Wellington Acclimatisation Society) je leta 1877 naselila 60 škorcev, naslednje leto 90 škorcev in med leti 1881 in 1883 še 148 škorcev.

Izkazalo se je tudi, da ima škorec vse lastnosti dobrega kolonizatorja. Ni izbirčen v prehrani, leže veliko jajc, smrtnost pa je v novem, koloniziranem okolju manjša kot v naravnem. Domnevajo, da za to ni razloga na primer v plenilcih, ampak v odsotnosti hudih zim v novozelandskem okolju. Škorec je družabna vrsta, njegovo polkolonialno razmnoževanje pa je še en dejavnik, ki prispeva k njegovemu uspehu. Drugi razlog naselitve v omenjene države pa naj bi bil povezan z uvozom škorcev za nadzor žuželk.

Na začetku se poskusi vnosa škorca niso takoj obnesli, sčasoma pa je prišlo do hitrega naseljevanja novih predelov. Ko so se škorci uveljavili v novem okolju, so se vanj vedno znova vračali. Ornitologi so namreč ugotovili, da je slaba tretjina samic vedno znova uporabljala isto gnezdilnico, 90 odstotkov samic pa je gnezdilo v oddaljenosti manjši od enega kilometra.

V nasprotju z uspešno bioinvazijo povsod po svetu kaže, da se v matičnem naravnem okolju v Evropi, kjer živijo domorodne populacije, škorec sooča z upadom populacije. Tega povezujejo predvsem s spremembo izrabe zemljišč in poljedelskih praks. Nekateri raziskovalci za upad krivijo pretirano rabo biocidov v poljedelstvu, ki naj bi bila kriva za zmanjšano plodnost škorcev. V Združenem kraljestvu opozarjajo, da so letošnje ocene velikosti populacij škorcev, ki ga smatrajo za eno izmed najbolj karizmatičnih vrst, zaskrbljujoče.

Od leta 1970 naj bi populacija škorcev upadla za 84 odstotkov. V Sloveniji pa kaže, da je s škorcem ravno obratno, saj je bil še pred petdesetimi leti razmeroma redek gnezdilec, danes pa je velikost gnezditvene populacije znatno večja.

Usklajeni akrobat

Izven obdobja razmnoževanja se škorci hranijo v jatah. Škorci izvajajo sinhronizirane gibe, ki na nebu izgledajo kot vrtincem in oblakom podobne oblike, mene pa spominjajo na harmonijo, ki jo poosebljajo velike jate rib pri hitrem spreminjanju smeri, da bi ukanile plenilca. Število primerkov v takih jatah je lahko tudi več kot milijon. Na Danskem imenujejo letalne vragolije orjaških jat škorcev črno sonce (Black sun). Domnevajo, da je združevanje v orjaške jate protiplenilska strategija. Verjetnost, da bi na primer sokol selec (Falco peregrinus) ujel nekega škorca v jati, je obratno sorazmerna z velikostjo jate. To pomeni, da večja kot je jata, manjša je možnost, da bi bil primerek v jati uplenjen. Ker vsi primerki v jati delujejo kot eden, je možno, da se plenilec ne more dobro osredotočiti na en primerek v jati.

Škorec ima zgodbo. V mobilnem telefonu imam, pravzaprav ne vem zakaj, telefonsko številko mojega prijatelja ornitologa Iztoka Škornika zapisano pod besedo Škorec. On je v svoji monografiji Sto slovenskih ptic (2006) o škorcu tako zapisal: “Množično prenočevanje v krošnjah dreves mestnih drevoredov in parkov rahlja živce tamkajšnjim prebivalcem zaradi nočnega hrupa in stotisočero iztrebkov.” Tako se je ta prispevek tudi pričel ...

Škorec je v zimskem perju manj privlačen.Lovrenc Lipej