Nujen izlet v beneški Disneyland ustvarjalnosti, milosti in človeške groze

No, vsak beneški bienale sodobne umetnosti je poseben, nenazadnje vselej z njim zaveje svežina (ali pač zatohlost, pravijo včasih kritiki ali dežurni nergači) najdrznejše ustvarjalnosti, pa tudi tiste, ki igra po pravilih, v upodobitveni umetnosti tlečih že stoletja. A kakor koli obrnemo, je tale, 59. edicija, vznemirljivejša že zato, ker prihaja po daljši odsotnosti, dodatnem enoletnem premoru zaradi epidemije, in je eden prvih dogodkov, ki tudi v Italijo prinaša občutek, da je najhuje za nami. O tem, koliko je ta lahko varljiv, nam govorijo tako zgodovina kakor marsikateri ustvarjalec s svojimi umetninami. In nenazadnje nekaj o tem pravi tudi naslov letošnjega praznika umetnosti, kajti mednarodno razstavo, ki vabi vse do 27. novembra, je umetniška vodja Cecilia Alemani, prva italijanska kuratorka na tem položaju, naslovila Mleko sanj (Il latte dei sogni - The Milk od Dreams). Naslov je povzela po zbirki pravljic Leonore Carrington (1917-2011) s čimer je bienale zaznamovala z magičnim in nadrealističnim, predvsem skozi prizmo fantastičnih kreatur in “imaginarnega potovanja skozi metamorfozo teles in definicije človeka”.