(INTERVJU) Ana Roš Stojan: “Naš najpomembnejši fokus morajo biti naši gostje”

“Popolnoma enako kot pod dvema zvezdicama ali pa brez njih. Naš najpomembnejši fokus morajo biti naši gostje, oni naj bodo naš pritisk in stres. Tudi Michelinovi inšpektorji so gostje, ki ocenjujejo naše delo, tako kot ga ocenjuje vsak gost. Razmišljanje o tem, kdo bi lahko bil inšpektor, ki mu je treba zagotoviti posebno obravnavo, je napačno. Z gosti je treba ravnati enako, v to sem prepričana, zato tretja zvezdica zame ni pritisk. Nedavno sem v Las Vegasu govorila z mladim indijskim chefom Himnashujem Suinijem, ki ima dve zvezdici v Dubaju. Vprašal me je, ej, Ana, kako je s tremi zvezdicami. Sem rekla, da isto, on pa, da bo nehal kuhati, če dobi tretjo. Vso srečo, sem mu odvrnila ter dodala, da ne kuhamo zato, da si lepimo zvezdice, temveč zato, da v tem uživamo in ker je to naše poslanstvo.”

“Glede tega sem zelo posebna, naj pojasnim z zgodbico. Sem tudi mama dveh otrok, oba sta se rodila ob začetku mojega kuhanja. Oboje zahteva 100-odstotno pozornost, zato je bilo tisto obdobje zame zelo zahtevno. Ko sem leta 2016 dobila naziv najboljše kuharske mojstrice sveta, sem se odločila, da bom pozornost ob naslovu namesto za to, da govorim, kako je biti ženska, izkoristila za pripovedovanje, kako je biti mama. Prelomnica za takšno razmišljanje pa je bila nek sobotni večer, ko je bil Svit star kakšnih 14 let in ga je čakal nastop na italijanskem državnem prvenstvu v atletiki nekje na severu Italije. Rekel mi je, da ni nikogar, ki bi ga lahko peljal. Vedela sem, da naslednjega dne pride na kosilo vplivni italijanski novinar Fulvio Zendrini z nekaj kolegi in chefi. Šla sem v kuhinjo, povedala, da imam družinske obveznosti, da se bom poskušala vrniti do večernega servisa in naj dobro oddelajo. Vstala sva navsezgodaj, šla na prvenstvo, Svit je bil četrti, in do večerje sva bila nazaj. Nekaj dni kasneje me je poklicala Antonia Klugmann iz L' Argine a Venco na italijanski strani Brd in vprašala, ali sem videla, kaj kroži po spletu. 'Najboljše, da ga pokličeš. Res ne želim, da me primerjajo s teboj.' Zendrini je namreč objavil članek v La Repubblica, v katerem je pisalo, da je v obeh restavracijah res dobro jedel, a se je v eni o tem lahko pogovoril s chefom, v drugi pa ne. Poklicala sem ga in mu povedala, da bom svoje otroke vedno postavila na prvo mesto, saj ko se enkrat odločiš, da boš mama, moraš mama tudi ostati. Dolgo sva se pogovarjala, spremenil je članek in izpostavil vprašanje, ali hodimo v gostilne in restavracije zato, da klepetamo s chefom in delamo selfije z njim ali zato, da uživamo v hrani in njegovih kreacijah.