Nono, na Primorsko si lahko ponosen!

Ta fant je nonota od nekdaj poslušal z zanimanjem. “Mi nismo imeli tega luksuza,” je govoril z dolgimi pavzami. “Ali si se boril ali so te pohodili. Ampak, če si bil Primorec, si imel eno prednost - nisi znal držati jezika za zobmi.” Fant je takrat prikimal, še premlad, da bi razumel, a dovolj star, da je začutil, kako resne so bile besede. Nono ni govoril veliko, a ko je, je zarezalo globlje kot katera koli knjiga. Danes ta vnuk najbrž ve, da so bile te besede pravzaprav ljubezenska pisma. Le da so bile namesto na papir pisane v spomin.

Ta ljubezen, čeprav brezčasna, je danes na preizkušnji. Primorska je stoletja imela sovražnike zunaj svojih meja. Imperije, režime, okupatorje in vse, ki jim je bila zaradi svoje geografske lege tako ali drugače privlačna. Prav zaradi zgodovine smo se naučili živeti tako, da neprestano nekje iščemo nasprotnika. Nekoga, proti kateremu je potrebno usmeriti bes in energijo. Kaj pa če danes sovražnika ni zunaj, temveč je znotraj našega primorskega mehurčka? Kaj če je največja grožnja Primorski prav lastna zaprtost? Če nestrpnost ne prihaja več od tujcev, ampak od nas samih, ko se zapiramo v majhne kroge in se bojimo drugačnosti?

Ljubezen do Primorske se ne meri v nostalgiji, temveč v dejanjih. V tem, da branimo njene vrednote, da ostajamo odprti, strpni, da ne pristajamo na to, da se svet skozi naše okno spreminja v orožarno.

Primorska je vedno slovela po odprtosti. Po tem, da je bila stičišče kultur, trgovskih poti, idej, vonjev in okusov. Celotno Sredozemlje nikdar ni veljalo za neko zaprto laguno. In to vlogo bi morala v slovenskem kontekstu prevzeti prav Primorska. Da skrbi za odprtost, strpnost, da v raznolikosti ne prepozna grožnje, ampak bogastvo. In prav zato je nevarno, če ta cvet začne veneti. Če se začnemo zapirati, postanemo sami sebi strup. Sami sebi postanemo največji sovražnik takoj, ko nehamo dihati s polnimi pljuči in se oklepamo strahov namesto poguma, o katerem so govorili nonoti.

Paradoks je, da ima Primorska danes dobesedno okno v svet - Luko Koper. Luka, ki naj bi predstavljala vrata Slovenije v globalni tok. Luka, ki naj bi povezovala. A žal skozi to okno ne sije vedno žarek, temveč skozenj prodrejo sence: orožje v vojna območja, tovor, ki ga ne spremlja vonj soli, temveč vonj smrti. To je trenutek, ko se moramo vprašati, če je to res skladno z vrednotami Primorske. Z vrednotami kraja, ki je bil vedno bolj nagnjen k borbi za mir kot k trgovini z vojno. Če je odprtost identiteta, potem ne sme postati razpoka, skozi katero se širi nasilje.

Politika v tej zgodbi, žal, ni stranski lik. Obstoječa vlada velja za “najbolj primorsko v zgodovini samostojne države”. In res je treba priznati, da je Golobova vlada odprla vrata človekovim pravicam. Zavzema jasna stališča tam, kjer so druge vlade cincale - pri reproduktivnih pravicah, pravicah istospolnih parov in konec koncev tudi pri Palestini. To se vidi in vsekakor tudi šteje. A hkrati ostaja vprašanje, če je to dovolj.

Primorska je še vedno žrtev centralizacije. Še vedno se Ljubljana obnaša, kot da se življenje dogaja samo znotraj obvoznic. Nova Gorica je letos evropska prestolnica kulture. Zakaj je torej vlada zamudila izvrstno priložnost, da bi za eno leto preselila sedež ministrstva za kulturo prav tja. Bi bila to res tako nepredstavljiva poteza? Simboli štejejo in ta bi bil prekleto močan. Pokazal bi, da Primorska ni samo rob, ampak središče, ki nekaj velja. Tako pa ostajamo pri lepih besedah in polovičnih gestah.

Zavezana solidarnosti, socialni pravičnosti in boju proti fašizmu, taka je od nekdaj bila, ta naša Primorska. In vendar danes vidimo, kako se duh zapira, kako se včasih hitro vdamo cinizmu in malodušju. Če smo se znali boriti proti tujim okupatorjem, zakaj se tako težko borimo proti lastni mlačnosti?

Tisti tridesetletnik s klopi ob morju bi danes nonotu težko razložil vsa ta protislovja. A eno bi mu gotovo znal povedati - da je Primorska še vedno njegova. Da se je našla svoj pravi obraz. In da mora ostati taka, če noče izdati sama sebe. Če bi nono danes gledal Primorsko, bi bil najbrž ponosen na borbeno žilo, ki je utripala še v njegovih časih.

Na koncu pa vendarle ostaja opomin: ljubezen do Primorske se ne meri v nostalgiji, temveč v dejanjih. V tem, da branimo njene vrednote, da ostajamo odprti, strpni, da ne pristajamo na to, da se svet skozi naše okno spreminja v orožarno. Da zahtevamo od politike več kot drobtinice simbolike. Da si upamo verjeti, da ta košček Sredozemlja ni le rob, temveč središče, kjer se da živeti drugače.

Srečno, Primorska!