Nenavadni časi, nenavadne igre

Kitajska je obsedena z ničelno toleranco do nevidnega zla, ki se je pred dvema letoma začelo širiti prav od tu, menda z neke tržnice v mestu Wuhan. En primer lahko v popolno osamo in zaprtje pošlje celo velemesto z več milijoni ljudi. Bližje kot so bile igre, bolj poostreni so bili ukrepi.

Igre, ki se danes pričenjajo, so pot v neznano. Dobesedno. V določeni meri zaradi prizorišč, ki jih športniki in njihovi trenerji poznajo le iz opisov in redkih posnetkov, v praksi pa ne vedo, kaj jih čaka, saj na njih še ni bilo tekem. Zaradi covidnih restrikcij bodo igre daleč od praznika športa. Na Japonskem so lani tudi zelo strogo pazili, da ne bi prišlo do vdora virusa, a vendar so bile te poleti in z bistveno manj nalezljivo različico. Minile so brez večjih težav, vsi favoriti so so se z različnimi ukrepi izognili okužbi in boji za odličja so bili taki, kot se za tako tekmovanje spodobi.

V vse bolj ekološko ozaveščeni Evropi, nenaklonjeni nepotrebnemu zapravljanju, megalomanski projekti ne gredo več skozi. V Evropi, kjer so doma zimski športi, iger dolgo nihče ni želel prirediti.

V Pekingu bo (je že) žal drugače. Nobena lista favoritov ne velja, ne tekmovalna forma, ne dosežki na tekmovališčih pred igrami. Vsako jutro bo po glavah udeležencev migotala misel, kakšen je test za covid-19 oziroma še podrobneje, mejne številke prisotnosti virusa v primeru pozitivnega testa.

Vsak pozitiven test lahko kruto konča športnikove sanje in nastop na igrah, ki pa so vendarle vsake štiri leta in za marsikoga morda zadnje - bodisi zaradi starosti, še bolj pa zato, ker nikomur niti najmanj ni zagotovljeno, da bo njegova forma takrat takšna, da bi se prebil v olimpijsko odpravo. In kaj je lahko hujšega, da ti virus, pa čeprav ga niti občutiš ne, štiri leta dela in sanj odpihne v veter.

Vsak dan dobivamo imena tekmovalcev, ki jih je to doletelo. V naši ekipi je to občutil smukač v trenutno najboljši formi Martin Čater, kandidata za kolajno Eva Urevc in Žan Košir pa bosta verjetno imela več sreče in bosta nastopila. Vprašanje je le, v kakšni formi po bivanju v karantenskem hotelu.

Zakaj torej igre na prizoriščih, kjer praktično ne sneži in ni nobene zimsko-športne tradicije? Prvič zato, ker drugi niso kazali zanimanja, da bi jih priredili. Za zimsko olimpijado 2022 sta kandidirala le Kazahstan in Kitajska, po naših standardih bolj ali manj totalitarni državi. Kitajska povsem brez zimske športne tradicije, Kazahstan jo nekaj vendarle ima, za obe pa velja, da zanju denar ni nikakršna težava. Drugič zato, ker v vse bolj ekološko ozaveščeni Evropi, nenaklonjeni nepotrebnemu zapravljanju, megalomanski projekti ne gredo več skozi in nihče ni želel tvegati krepke izgube. Ker pa so zimski športi predvsem doma v Evropi, je to znak, da so potrebne spremembe.

Igre je seveda slednjič pričakovano dobila Kitajska. Težko govorimo o športnem vidiku odločitve, temveč o poslu in širitvi smučarske industrije na velik kitajski trg. To bodo tudi že četrte zaporedne igre izven Evrope (Rio 2016, Pjongčang 2018, Tokio 2020).

Zdi se, da predsednik MOK Thomas Bach dokaj spretno krmari olimpijsko gibanje, ki pa bo v prihodnosti spričo vse večje občutljivosti javnega mnenja glede ekoloških tem (te so še kako povezane tudi z igrami), demokracije in človekovih pravic ter razmetavanja denarja vse bolj pod kritičnim drobnogledom. Že zdaj je veliko kritik na račun Bachovega molka na račun zatiranja človekovih pravic na Kitajskem.

Od leta 1952 do leta 1972 je MOK z železno roko vodil Avery Brundage, precej kontroverzna osebnost in zagrizen zagovornik amaterizma, ki ga človekove pravice in dnevno politično dogajanje niso zanimali. Bil je udeleženec iger v Stockholmu leta 1912 v mnogoboju in eden izmed tistih športnikov, ki so le sodelovali, in ne zmagovali. Od tod so izvirale njegove frustracije, ki so slednjič začele ogrožati olimpizem. Za njim je bila prehodna figura, angleški lord Michael Killanin, ki je leta 1980 kot zapuščino pustil dva bojkota iger.

Olimpijsko gibanje je reformiral njegov naslednik, Španec Juan Antonio Samaranch. Svet je bil takrat močno razdeljen, zaradi bojkotov iger v Moskvi 1980 in v Los Angelesu 1984 je tudi olimpizmu grozila delitev na dva pola, ki bi pomenila tudi konec olimpijske ideje. Samaranch je uspel spremeniti položaj MOK in športa v svetu. Poklicnim športnikom ni bilo več prepovedano nastopati (precej jih je nastopalo že prej, vendar so svoj pravi status morali dobro prikrivati), s komercializacijo je igre pretvoril v spektakel. Ob vseh negativnih plateh mu gre priznati, da je MOK ekonomsko osamosvojil, zato lahko ta v veliki meri o vsem odloča neodvisno in ima izjemno pogajalsko moč z državami, prirediteljicam iger.

Njegova naslednika, najprej lani preminuli Jacques Rogge in zdaj Bach, sta gibanje krmarila zelo podobno, zaradi kritik o kupovanju glasov zadnje čase tudi bolj odprto navzven.

Toda sedanji model ni več vzdržen in znova smo na prelomnici. Vprašanje pa je, če je na obzorju primeren reformator, ki bi gibanje posodobil, naredil še bolj transparentno in igre vrnil k osnovam.