Nazaj k naravi ali adijo pamet in svet?
Ves svet ima staroselce. Iztrebljene in pozabljene skupaj z njihovim načinom življenja. Za razliko od današnje grabežljivosti in umetno inteligenčne poti proti koncu sveta, je bil ta zlit z naravo. Veliki primorski raziskovalec Pavel Medvešček (na fotografiji) je Primorcem postopno predstavil tovrstno “staro”, bolje poimenovano naravovero v njihovem prostoru. V navdušenje ljudi in skepso dobršnega dela, a še zdaleč ne vseh, znanstvenikov.
Naravoverstvo na Primorskem, kot je do predlani precej dosledno poimenovano kot staro vero, utemeljila raziskovalka Cirila Toplak, (še) nima znanega časovno zgodovinskega izvora in prostora. Znana pa sta, nedvomno predkrščanska, popolna zlitost naravovercev z naravo in smiselni, na znanju temelječ družbeni red. Vse to, kot se nasmihajo mnogi, v tekmovalni, digitalni sodobnosti ni več mogoče. Težko je bilo tudi pred stoletji (ali tisočletji). Obstajalo in ohranjalo se je, ker je bilo spoštljivo ravnanje z naravo plod zavedanja njene končnosti. Je koncu sveta v poniglavi sedanjosti praznega besedičenja, nekaj sekund pred dvanajsto, še mogoče uiti?
Staroselce, uničena ali vsaj v robne rezervate potisnjena ljudstva z neverjetno bogatimi znanji, ima resda ob mogočnem, tudi okultnem obredju, ves svet. Staroselce ima ves današnji slovenski prostor. Ker slednji in širše evropski še ni docela raziskan ali vsaj ne sodi v sodobno hladno požrešno digitalnost, večino nespametno razvitega zahodnega sveta preplavljajo starodavna, vsaj štiri tisočletja pred naše štetje sodeča in bolje raziskana znanja vzhodnega sveta. Vsa po vrsti izhajajo iz zlitosti z naravo. Taoistična, ostala staro kitajska, ajurvedska in podobna iz vzhodnega “naravoverstva” izhajajoča učenja, so v kapitalizem vrasla kot komercialna uspešnica, a vse bolj tudi kot protiutež pohlepni norosti zahodnega sveta.
Zablodeli svet hlastajočih ljudi, ki jim umetna inteligence ne le lajša vsa mogoča dela, piše diplome, z algoritmi usmerja volitve in ima “oblast” nad uničenjem, je popolno nasprotje naravoverskemu redu.
Staroselce in njihova dragocena učenja imamo tudi na Primorskem. Ker je samo Primorska imela raziskovalca, vsestranskega Pavla Medveščka. Do slovesa leta 2020 je polnega pol stoletja preučeval in javnosti razgrinjal “staroversko” skupnost od Posočja prek Krasa v Istro. Etnologi, ki jih je že po prvih letih pogovorov s poslednjimi naravoverci v Posočju poskušal pritegniti k sodelovanju, so ga postavili na hladno.
Kar se je in se v Sloveniji še preveč rado dogaja. Kar se bržčas ne bi dogajalo, če bi svoje korenine bolje poznali in bi jih, kakopak času, a ne norosti, prilagojene, sprejeli kot pot v prihodnost. Trojni doktor Andrej Pleterski je Medveščku prvi iz znanstvene srenje stopil ob bok in v založbi Akademije znanosti omogočil knjižni natis pričevanj pripadnikov dotlej skrbno skrite naravoverske skupnosti. Ljudje so bili (in so še) navdušeni. Šele to in pa “nekritično” ljudsko spoznavanje in prakticiranje znanj skupnosti je “postavilo strokovno javnost pred dejstvo, da je treba spremeniti pogled na korenine naše kulturne, družbene in politične preteklosti”. S to mislijo je več strokovnjakov treh fakultet pospremilo uvodno raziskavo vrednotenja Medveščkove predmetne in zapisane dediščine. Vsaj še enkrat toliko jih na objavo še čaka.
Raziskava je zaključena. Pred raziskovalci pa je še dolga pot. Cirila Toplak je iz doslej najbolje pojasnjene “pravne” in “politične” ureditve časovno in prostorsko še meglene naravoverske skupnosti v svoji knjigi najbolje opisala, katera znanja naravovercev bi bila danes lahko veliko več kot sopotnik propadajočemu svetu. Dr. Toplak, Štajerka, je tudi edina med več raziskovalci, ki se je s preselitvijo na eno starih primorskih naravoverskih kmetij, preučevanja lotila povsem neromantično, praktično v odmaknjenih hribih.
Zablodeli svet hlastajočih ljudi, ki jim umetna inteligence ne le lajša vsa mogoča dela, piše diplome, z algoritmi usmerja volitve in ima “oblast” nad uničenjem, je popolno nasprotje naravoverskemu redu. Vojne in krize z lakoto ob razraščajočih pošastno avtoritarnih režimih, hlad ob umirajočih otrocih in nedolžnih ljudeh, so rezultat tega nasprotja. Upanje je vse več čutnih ljudi, ki se z navdušenjem vračajo h koreninam. Prav nič ni narobe, če k naravi, vrednotam in morebitni zmagi nad norim svetom, bežijo prej, kot so jim zeleno luč prižgali okrog vere v naravo sprti znanstveniki in z njimi svet.